Upanje

»Minil je še en dan, že osmi po vrsti! » nogi ji je uspelo spodviti na stolu pod sebe. Prste, prepletene, je imela trdno zvite v pest, ki jo je tiščala v svoje naročje. Na čelu so se ji risale gubice. Lica pa so ji pordela. Sedela sem poleg nje. Dobili sva se pri meni, mimogrede menda, pred popoldansko izmeno, je rekla.

»Povej, kaj je bilo. » odložila sem prednjo skodelico čaja. Bila sem prepričana, da želim poslušati. Takšne nje nisem že dolgo videla. Bila sem prepričana, da jo je moralo nekaj ali nekdo zelo prizadeti. Dvignila je svoje oči in samo gledala mimo mene. Oprijela se je tople skodelice, se zravnala na stolu in opogumljena pričela z razlago.

»Veš, pretekli teden sem bila v nočni. Moja sodelavka je že ob pričetku dela povedala vsem prisotnim, da jo boli vse telo. Seveda smo vsi samo zavili z očmi. Z mano vred. Njo vedno nekaj boli. Torej videla je, da ji ne verjamemo. Pa je šla do nadrejene, ki jo je poslala domov. Sama sem morala narediti še njeno delo! Si predstavljaš! Saj nisem stroj. Naslednjo nočno je prišla delat. Bila naj bi bolna prejšnji dan? Spet je sedla k meni. Tokrat je vzela v roke časopis in ga brala. Celo noč! Vso noč ni naredila nič. Spet sem delala za obe. In tako nekako se je nadaljevalo skozi ves teden….« planila je v jok.

»Tvoji sodelavci, nadrejena, a tolerirajo njen odnos?« Slišala sem kaj je govorila, in obenem razmišljala o odgovoru. Ni mi bilo všeč njen videz, niti njen jok.

»Ja, vejo! Pravijo naj potrpim, da zna imeti tudi svetle trenutke. Ampak, jaz ne zmorem več! Ne zmorem. Enostavno več ne bom šla delat!« in je spet jokala. V moji glavi pa se je zavrtelo. Nisem je poslušala, samo slišala sem jo! V trenutku sem se obrnila na svojem stolu in segla na polico omare, ki je bila za mano. Predse sem postavila barvito škatlico. Iztresla sem na mizo, prednjo, njeno vsebino.

»Maša, vzemi v roke karte. Premešaj jih. Bova pogledale kaj pravijo Gajine karte. » ubogljivo je segla po njih. Malce težje jih je sukala med prsti, saj so večje od običajnih igralnih kart.

Položila sem prednjo štiri karte, ki naj bi podale hiter pregled nad njenimi trenutnimi življenjskimi okoliščinami. Na nek način tudi nad mojimi. Maša se je popolnoma vzravnala in se potegnila nad mizo. Z rokami si je podprla brado in radovedno čakala. Bila sem na vrsti.

» V sebi tiščiš čustva, ki si želijo iz tebe. Sama sebi si priznaj, da je to res. Izpovej se. Priznaj si. Nič ni narobe, če priznaš, da nisi vsemogočna. Samo človek si, Maša. Ne dovoli, da ti preteklost sledi.« prijela sem njeno roko. Razčisti preteklost, da narediš prostor prihodnosti.

»Druga karta nama pripoveduje o spreminjanju. Vsak nov dan je dan, ko se nekaj spremeni. Sedaj se boriš z osamljenostjo in z nemirom. Zavedaš se, da tako ne gre naprej. Prišla si k meni, ker si želiš pomoči. Prosila si me, naj te poslušam, sedaj pa ti sliši mene. Razčisti sama sabo in povrni si nasmeh. Ni dovolj, da samo hrepeniš. Najdi moč v sebi, da se boš zbrala in pričela delati na sebi. Samo tako boš dosegla cilj. Zaupaj vase, v svojo moč. Zaslužiš si uspeh.«

Naredila sem kratek premor. Kljub temu, da veljam za zelo zgovorno sogovornico, so se mi besede rahlo zatikale nekje v grlu. Maša je moje prste še vedno močno stiskala in ni kazalo, da bi prijem popustila.

»Torej, če zaokroživa tale vpogled najinih kart, bi rekla, da te čaka razrešitev težav. Težave bodo izginile, ampak samo če si boš drznila razčistit sama sabo in posledično seveda tudi z okolico. Vzemi si čas, posveti se sama sebi. Na začetku ti bo težko, ampak vztrajaj. Maša, vztrajaj sama sabo pa ti uspeh ne uide.«

Prijela sem še njeno drugo roko. Nasproti mene je sedaj sedelo sproščeno dekle. V očeh se ji je še vedno zrcalila žalost, a nekje na njenih licih je bilo moč zaznati upanje.

»Hvala!« Objela me je, se obrnila in odšla. Z dvignjeno glavo in upanjem v lepši dan. Za njo so ostale razprostrte karte na mizi in njen čaj, ki se je hladil. A nič zato. Prijateljici sem podarila upanje v nov lepši dan.