Odpadki lahko zagrenijo življenje …

Pred približno petnajstimi leti smo (s polnimi trebuhi in zelo dobre volje od nekaj kozarcev vina) poslušali od naših prijateljev L. in G. kako v Avstriji ravnajo z odpadki – že takrat so imeli vrečke različnih barv za različne odpadke, papir in karton so dajali v eno vrečko, plastiko in pločevinke v drugo, konzerve in plastične škatlice so morale biti čiste, na točno določene dneve v tednu so vrečke postavili pred hiše, da jih vzamejo v kamion za pobiranje odpadkov. Občasno je prihajala tudi inšpekcija, ki je kontrolirala če je vsebina vrečke ustrezna in, če ni bila, za kazen enostavno ne bi pobrali tiste vrečke!

Seveda smo se veselo hahljali poslušajoč to »zgodbo« in gledajoč fotografije izleta na smetišče (ki sploh ni bilo podobno smetišču, temveč nekakšni veliki prodajalni: lepo zloženi gradbeni odpadki na eni strani, na drugi pa stari pralni stroji in tako naprej).

V Sloveniji

Nekaj let kasneje smo tudi v naši deželi  začeli razmišljati o ekologiji, odpadkih in varčevanju na energiji. Postavili so nam »ekološke otoke« z zabojniki za papir, plastiko in steklo, imamo tudi »zbirališča« za kosovne odpadke, dali so nam navodila za ločevanje odpadkov – z eno besedo, počasi se spreminjamo v »ekološko razsvetljeno« državo.

V Piranu smo dobili tudi vrečke: rumene za plastiko in pločevinke, rdeče za papir in karton ter zelene za organske odpadke.

Tako sem začela »piflarsko« ločevati smeti, srečna da bom tudi jaz nekaj naredila za naš planet.  Kmalu sem postala »glavni smetiščni referent« v naši hiši in velika tečnoba, ki ves dan pazi, da se  smeti odlagajo pravilno. (Seveda so moji demonstrativno prekinili vse dejavnosti v zvezi z ločevanjem odpadkov – smeti enostavno puščajo vsepovsod ker »se ne bojo vmešavali«. Ali pa jih samo odložijo v kuhinjo »za nadaljnjo obdelavo«.)

Steklo

Za (prazne) steklenice in razbite kozarce nimamo vrečk, zbiramo jih v nekakšni škatli in občasno odpeljemo v zabojnik.

Organski kuhinjski odpadki in »zeleni rez«

Zeleno vrečko za organske kuhinjske odpadke mi sploh ne uporabljamo. S takšnimi odpadki ravnamo približno kot simpatični Ločnikovi v Kranju!

Kam pa s starim jedilnim oljem? Ko sem druge spraševala so mi skoraj vsi povedali »v WC školjko«. Zdaj pa vem, da sodi med nevarne odpadke in se ga mora odpeljati na zbirališče skupaj z drugimi »težavnimi« odpadki.

Papir in karton (rdeča vrečka)

Ločevanje papirja in kartona od drugih odpadkov je včasih zanimivo:  ali je vrečka od vanilin sladkorja in pecilnega praška bolj papirnata ali bolj plastificirana; ali je papirnata vrečka od rogljiča dovolj čista, da bi jo odvrgli med papirnate odpadke…

Pa še – ovitek od čokolade. V navodilih (Okolje Piran) lepo piše, da ovitek od čokolade NE SODI v rdečo vrečko. Zakaj pa ne, če je ovitek papirnati?! Kot dober poznavalec čokolad vem, da nekatere čokolade imajo plastične ovitke (katere mečem v rumeno vrečko), nekatere pa čisti papirnati ovitek. (Z notranje strani je tudi aluminijasti ovitek, ki mora končati v rumeni vrečki.)

Milka čokolada – plastificiran ovitek

Manner čokolada za kuhanje – papirnat ovitek

Malo nam zakomplicirajo življenje že v trgovinah – »kombinirane« vrečke in »kombinirana« embalaža:

• Krtačke za zobe – moramo odlepiti kartonski del embalaže (rdeča vrečka) od plastičnega dela (rumena vrečka)
• Vrečke za kruh – pogosto so narejene večjim delom iz papirja, po sredini celofan
• Pisemske ovojnice z okencem – okence je celofansko!
• Vsa nova oblačila – po navadi imajo pet-šest etiket (kartonskih, pa tudi plastificiranih), ki visijo na nekakšnih plastičnih zadevicah (rumena vrečka!), pogosto tudi na vrvicah (najbrž »mešani komunalni odpadki« ali po domače »navadne smeti«), z notranje strani oblačil pa je prišita tista moteča etiketa, katero odrežeš in (verjetno) sodi spet med »navadne smeti«. Če resno ločujemo odpadke, uživamo malo manj v shopping-ih!

Plastika in pločevinke (rumena vrečka)

Ali je potrebno plastično embalažo in pločevinke oprati?

V navodilih piše samo, da mora biti prazna in iztočena. In da moramo »zmanjšati volumen« – stisniti in nato ponovno zapreti zamašek. (Čeprav v Sloveniji glede nekih pomembnih vprašanj ne najdemo skupnega jezika, zamaške najbrž vsi zbiramo posebej – za dobre namene.)

Jaz plastično embalažo  tudi operem, enostavno iz spoštovanja. Nekje sem videla delavce in delavke (večinoma delavke), kako z maskami na obrazih brskajo po teh odpadkih, sortirajo jih in pripravljajo. Poskušajmo si zdaj zamisliti vonj od več dni ali celo več tednov čakajoče (neoprane) konzerve od  tune, mačje ali pasje hrane, škatlice od paštete, jogurtov, kislega zelja, plastične embalaže od salam ali mesa… Ne. Ne glede na večjo porabo vode in detergenta, ki bo (vem) po odtokih prej ali slej res končal v zemlji in dal svoj prispevek njeni zastrupitvi, menim, da bi vsi morali takšne odpadke oprati – kot to počnejo v Avstriji.

»Pot od odpadne embalaže do novih surovin«, »Delo«, 17.02.2012. Foto: Tomi Lombar (Slopak, družba za ravnanje z odpadno embalažo)

Tekstil

Še uporaben tekstil odnesemo v zabojnik »Humana« (če nas preveč ne moti to njihovo prodajanje oblačil v druge države). Nekatera mesta oz. občine imajo drugačne zabojnike za stara oblačila.

Neuporaben tekstil pa lahko odvržemo med »navadne« smeti.

Nevarni odpadki

Nevarni odpadki so razne barve, čistila, zdravila, kozmetika, motorno olje, bencin, različne kisline, baterijski vložki in akumulatorji, izdelki za vrt: razpršila, gnojila, škropiva, pesticidi, insekticidi in podobno. Pa tudi jedilno olje je »nevaren odpadek«.

Takšne odpadke naj bi vozili na zbirališča.

Jaz prazno embalažo od čistil in kozmetike in jedilnega olja izplaknem ali operem, enako kot to počnem pri drugi plastični embalaži, ter jo odvržem v rumeno vrečko. Nisem sigurna da delam prav, ampak tako mi nalaga zdrava (?) pamet.

»Kosovni« odpadki

To so tisti odpadki, ki nas v hiši največ motijo, ker jih moramo nekje čuvati, dokler se ne odločimo na obisk zbirališča. (A po navadi se odločimo takrat, ko zamenjamo pralni stroj, hladilnik ali kakšen drugi večji aparat.) To je priložnost, da se rešimo tudi »nevarnih« odpadkov.

Če se znamo dobro organizirati, imamo vse odpadke lepo pripravljene v škatlah in škatlicah: v eni škatli smo »zbirali« porabljene baterije, v drugi stara zdravila, v tretji razne pokvarjene in neuporabne igrače, pa še stare mobitele, kable; če se znamo dobro organizirati imamo tudi en poseben prostor za razbite plastične stole in mize, vaze za rože, posode za kuhanje in krožnike. Pa tudi staro jedilno olje imamo pripravljeno.

Na žalost smo v naši hiši glede takšnih odpadkov vsi trije malo »šlampasti«. Nikoli nič ne načrtujemo in naenkrat se prikaže priložnost (ali nuja), da se odpeljejo vse smeti na smetišče-zbirališče.. Takrat se začnemo zaletavati eden v drugega in iščemo (po vseh prostorih) stare telefone in fotoaparate, pogledamo še enkrat polnilce (in se spet odločimo, da jih za zdaj pustimo v hiši – ker nihče več ne ve, kateremu telefonu sploh pripadajo), neke baterijske vložke najdemo (drugi se bodo prikazali čez pol ure, ko bo malo prepozno), v hiši ostanejo tudi reči, »katere bomo mogoče še potrebovali« in reči, na katere enostavno pozabimo. Tečemo tudi okoli hiše zaradi tistih polomljenih plastičnih stolov in na pol porabljenih barv. Čeprav ponovno pozabimo na jedilno olje, uspe nam lepo napolniti kombi.

Samo še treba razmisliti ali naj ubogega delavca, ki nam bo tri ure pomagal pri razvrščanju teh naših odpadkov, dodatno nagradimo (podkupimo).

Mešani komunalni odpadki

Ko vse smeti (razen kosovnih) lepo operemo, zložimo in zmečemo v rumeno ali rdečo vrečko, med mešanimi komunalnimi odpadki nam ostanejo: čiki, vložki, otroške plenice (če imamo majhnega otroka), stare neuporabne cunje, svinčniki, vrečke iz sesalca, umazan papir  ter pesek od mačjega WC-ja. Nekatera komunalna podjetja (ker nimajo vsa istih navodil) pravijo še: fotografije, igrače, kasete, glinena in keramična posoda, kosti in »manjši kosi surovega mesa«  ter »ostali izdelki«.

To menda pomeni, da veliko tega lahko daš med mešane komunalne odpadke in se v slučaju potrebe zagovarjaš na »ostale izdelke«…

»Stranski učinki«

Priznam, da je na začetku bilo bolj zabavno. Vztrajam še vedno zaradi Zemlje, a opažam, da sam se spremenila:

Začela sem oprezati, da ne bi kakšen moj »sostanovalec« kaj narobe odvrgel. Moti me tudi, če papirček zmečkajo »v žogico«, namesto da bi ga lepo zložili (pa kaj, če sem celo svoje življenje bila knjigovodja!).

Ne maram več tistih pridnih in vestnih prodajalk, ki  pršut ali salamo zložijo tako lepo, da kasneje moram prati pet-šest najlončkov (lahko bi bil samo eden ali mogoče dva).

Ko pričakujem obiske poskrbim, da je na mizi več pepelnikov (da se ne bi kar spomnili in čike metali v pločevinke od piva). Po potrebi poskrbim, da so na dosegu  različne majhne skledice, v katere bojo dajali koščice od sadja – da ne bi kasneje morala iz čikobernice odvajati te organske smeti od cigaretnih ogorkov.

Čeprav imam rada kebab, nisem lih srečna, ko moram prati aluminijasto folijo, posebej če mi nekdo od nje (spet!) naredi žogico, katero moram pazljivo razširiti in se mi vedno pri tem razbije na deset manjših koščkov.

Grdo gledam na vse tiste, ki mi pri kakšni roštiljadi rečejo: »Lahko jemo iz plastičnih krožnikov in pijemo iz plastičnih kozarcev!«

Zgrozim se, če vidim nekoga da plastično embalažo od pršuta enostavno vrže med »mešane komunalne« smeti.

Z druge strani pa se nič ne čudim, če kakšen »ekološko razsvetljen« kadilec v pomanjkanju pepelnikov čik enostavno porine v torbico ali celo v žep kavbojk.

Očitno smo pri ločevanju in recikliranju odpadkov na dobri poti. Stranski učinki niti niso tako nevarni.

Na žalost, obstajajo še vedno takšni, ki po ulicah in cestah in gozdovih puščajo za sabo nesramne sledi ker »Zakaj pa obstajajo čistilke?« – tudi če je koš samo dvajset metrov oddaljen od njih. Takšnima ločevanje odpadkov sploh ne predstavlja problem in nikoli niso v dvomu – oni so že zdavnaj ugotovili, da je to neumnost in izguba časa.

Najbrž so preveč zaposleni, da bi kakšen krat malo pogledali okoli sebe… »Take time to smell the flowers.«