Vrtičkarji, vrtičkarji

Mesec marec je po, za naravo in ljudi krutem februarju, prinesel sonce in prav prijetno otoplitev. Mnogi med vami ste že posejali / posadili kakšno vrtnino na svojem domačem vrtu ali pa o tem že intenzivno razmišljate in pripravljate semena in delate plane na kateri del vrta boste letos kaj posejali.

Tudi sama sodim v krog ljubiteljskih vrtičkarjev. In opažam, da je domača  pridelava vrtnin in s tem samooskrba zopet čedalje bolj moderna. Pa se vprašam, čemu je tako, oziroma zakaj je sploh prišlo do upada domače samooskrbe z zelenjavo.

In se spomnim, še nekaj let nazaj je veljal za “prismodo” tisti, ki je sam doma posejal in pridelal npr. korenček. Zakaj bi se trudil in sadil, če pa si lahko v trgovini kupil lepo korenje, ki je kar vabilo k nakupu.  In smo začeli vrtove spreminjati v zelenice.

Potem pa smo se ljudje začeli čedalje bolj zavedati pomena zdrave prehrane. Začeli smo ugotavljati da je z industrijsko zelenjavo nekaj hudo narobe – sama voda, nič okusa, barve pa medle. Popularno  je postalo vse kar je EKO in BIO. In tako so se v času, ko je vse več ljudi brez zaposlitve in s tem stalnega dohodka, zelenice zopet začenjale spreminjati v vrtičke.  Ljudem je zopet mar kaj dajo na svoj krožnik in  si vzamejo čas za vrtnarjenje. Mnogi prav uživajo v tem, ko sadijo in pridelujejo svojo zelenjavo, in opazujejo kako raste in uspeva. V prepričanju, da smo poskrbeli za to, da je obdelana s čim manj škropivi in drugih dodatkov. Tudi sama sem med njimi. Pa se vprašam je  res tako?

V času ko so zrna semen obdelana s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki naj bi preprečila raznim škodljivcem da napadejo pridelek, se mi poraja vprašanje ali se to res popolnoma razgradi in ne preide v pridelek? Saj, ko sadimo takšna semena, veljajo posebna pravila – od nošenja rokavic, do navodil kako ravnati v primeru, če pride seme v stik s kožo ali še huje – očmi, opozoril, da teh semen ne smemo saditi v bližini površinskih vod (potoki in luže,..). Z odvečnimi semeni moramo ravnati kot z nevarnimi odpadki itd.

Torej, kako zdrava je v resnici doma pridelana zelenjava?

Sama verjamem, da je kljub temu, še vedno boljša od tiste, industrijske. Že sami okusi, barve in teksture so neprimerljivo polnejši, lepši v primerjavi s tisto kupljeno zelenjavo, za katero se mi včasih zdi da je pridelana na tekočem traku ne pa na zemlji. In pa, če k vsemu dodamo še malo preudarnosti, povzamemo še kakšen star recept vrtnarjenja naših babic, smo na veliko boljšem, če si sami doma pridelamo svoje vrtnine.

Ni ga boljšega kot domača zelenjava, ki smo jo spremljali in skrbeli zanjo od same priprave zemlje, setve, skrbnega zalivanja, pa do končnega pobiranja plodov. In seveda, samooskrba pomeni delo, čas, konec koncev tudi denar – semena, sadike, in da, tudi gnojila, pa naj bo to navaden hlevski gnoj, ki ga dobimo pri bližnjem kmetu ali pa umetno gnojilo. Ampak ni ga čez užitek, ko veš, da si ugriznil v doma pridelan sad.  Z malo domiselnosti in časa pa lahko poskrbimo še za primerno shrambo vrtnin, da jih tako lahko uživamo še v času, ko te že dolgo ni več na vrtu.

Pa veselo na delo. In, naj vam dobro uspeva!