Verrocchio in njegov David
David, motiv, ki so ga oboževali priznani renesančni in baročni umetniki. V italijanskih Firencah ga lahko občudujete kar trikrat: kip, ki ga je upodobil Michelangelo, Donatellov kip in kip Verrocchija. Slednjemu se bom posvetila v tem zapisu, druga dva pa sem na kratko orisala v prejšnjih prispevkih.
Verroccio, od zlatarja do uspešnega kiparja
Andrea di Michele di Francesco de’ Cioni, florentinski slikar ter kipar, se je okoli leta 1435 rodil izdelovalcu opek. Svojo umetnostno pot je začel kot zlatar pri Giulianu Verrocchiju, katerega priimek si je kasneje prisvojil. Skupaj s Sandrom Botticellijem sta ustvarjala pri znamenitem italijanskem umetniku zgodnje renesanse Filippu Lippiju. Verrocchio je kiparil ter slikal predvsem za družino Mediči. Poleg tega jim je risal načrte za okrasne oklepe za festivale, tekmovanja ter svečane sprejeme. Obnovil je mnogo delov starih rimskih skulptur[1], predvsem doprsnih portretov. Njegov sloves se je v drugi polovici 15. stoletja kaj hitro razširil in mnogi znani umetniki italijanske renesanse so se pridružili Verrocchiju v njegovem studiu v Firencah. Eni izmed pomembnejših učencev so bili Ghirlandaio, Perugino, kasnejši Rafaelov učitelj ter celo Leonardo da Vinci.
Okoli 1466 so Verrocchiju določili, da mora ustvariti bronasto skupino poimenovano Kristus in sveti Tomaž za zunanjo steno cerkve Or San Michele. Nastalo je Verrocchijevo najpomembnejše delo, tehnično popolnoma dovršeno, kompozicija dveh figur s Kristusom na sredini ter, zaradi želje po izognitvi togemu frontalnemu pogledu, iztegnjenim svetnikom.
Od leta 1474 pa do 1475 je Verrocchio predvsem slikal. Naslikal je Kristusov krst, pri katerem mu je pomagal Leonardo. Dokončal je ozadje ter naslikal levega angela. Že s hitrim pogledom se vidi, da je da Vincijev del mnogo boljši od učiteljevega. Edina ohranjena slika, ki naj bi dejansko bila Verrocchijevo delo, je Madona in otrok s svetniki v katedrali v Pistoi. Znano je, da tudi ta ni bila dokončana z učiteljeve strani.
Verrocchija se drži sloves enega najboljših izdelovalcev reliefov 15. stoletja ter portretistov. Z njim je nastal nov tip portretnega renesančnega doprsja, pri katerem so vključene roke, ravno tako kot pri kipih starih Rimljanov. Roke skupaj z obrazom izražajo karakter ter počutje modela. 1479. leta je Verrocchio začel izdelovati konjeniški spomenik umrlemu vojaku Colleoneu, pri katerem se kljub visokem položaju postavitve kipa opazi strog izraz konjenika. Zaradi navideznega premika konja ter samozavestnega pogleda Colleonea se zdi, da jezdi na čelu vojakov bitki naproti.
Sredi 70. let 15. stoletja se je Verrocchio prelevil v kiparja, pri čemer je sprva sledil florentinskim standardom. To se dobro pozna pri našem bronastem Davidu, ki so ga naročili Medičejci. Naslednje bronasto delo, Kupid z delfinom, pa že kaže na razvijanje renesančne figure do spiralne, dinamične ter naturalistične poze. Putto je obrnjen v nežnem kontrapostu. Ker je bil namenjen za vodnjak, ima delfin v ustih luknjo, iz katere bi špricala voda.
Na žalost Verrocchio ni imel časa dokončati nekaterih svojih pomembnejših del ter razvijati kiparstva še naprej, saj je leta 1488 v Benetkah, kamor se je preselil, umrl.
Otroški zmagovalec
Verrocchijevega Davida so leta 1476, takoj ko je bil končan, postavili na Palazzo Vecchio, kjer si je pridobil enak državni ugled kot Donatellov David. Prav tu pa se končajo podobnosti med njima. Verrocchijev še neodrasel mladenič je čisto nasprotje Donatellovemu provokativnežu. Slednji je čisti akt, Verrocchijev pa je samo pomanjkljivo oblečen, to lahko opišemo kot vlitost tkanine s telesom. Predstavljen je kot heroj, zmožen pokončati velikana. Njegov mali meč v eni roki ter druga roka samozavestno postavljena na bok kažeta zmagoslavje. Verrocchijev način idealiziranja lepote se bolj nagiba h Gibertijevemu načinu kot pa k Donatellovi inovacijski predstavi.
Okoli tega Davida se prav tako porajajo razna vprašanja ter polemike. Rečeno je, da je bil Verrochijev David zmodeliran po enem izmed njegovih čednih učencev, mladem Leonardu, vendar tega ne verjamejo vsi umetnostni zgodovinarji. Tudi o tem, kje naj bi stala odsekana Goljatova glava, si niso ravno na jasnem. Njena prvotna postavitev je bila med Davidovimi nogami, kjer je poudarjala piramidalno kompozicijo. V tej poziciji se David dviga nadnjo, s čimer je dokazal, da je bil sposoben pokončati velikana. Večina umetnostnih zgodovinarjev pa verjame, da je bila glava mišljena za postavitev na Davidovi desni strani, saj tako z bodalom ter Goljatovimi lasmi poudari diagonale celotne skulpture. David v tej poziciji ni le simbol zmage, ampak tudi upanje na srečo v prihodnosti. Izgleda, kot da njegov samozavestni pogled strmi v prihodnost, pripravljen, da se sreča s svojo usodo mogočnega kralja [3][2]. Mislim, da bo pravilna postavitev glave ostala večna skrivnost, saj se ve le to, da je bila narejena tako, da bi lahko ležala na večji ravni površini. Goljatova brada je ploska, razširja se čez rob podstavka, na katerem stoji David.
Verrocchio je posvetil veliko pozornosti malim detajlom v kipu; z občutkom je naredil nežne kodre Davidovih las ter pozlatil dele obleke, zato da jih je poudaril. Tudi z bodalom se je moral ukvarjati kar nekaj časa, čeprav danes nihče ne ve, kako je izgledalo originalno rezilo. Današnjega jeklenega so dodali leta 1778, ročaj pa je še vedno Verrocchijev.
Analiza treh Davidov
Donatello, čigar David je bil prvi akt po antiki, je v njem uravnoteženo združil klasične in realistične prvine. Predstavil je realno podobo italijanskega kmečkega fanta in čeprav je bil navdušen nad antičnimi figurami, za model ni izbral močnega grškega mladeniča, temveč komaj razvitega mladostnika. Njegove roke delujejo šibko, saj je brez mišic, meč, ki ga drži v roki, pa izgleda pretežak. Tudi Verrocchio se je odločil za upodobitev mladostnika, vendar kljub temu njegov David v primerjavi z Donatellovim izgleda »nekoliko starejši ter prej odseva ponos in samozavest, kot pa sanjav pogled dvoma.[3][4]« Michelangelov David je pravi moški. Ni prikazan po boju, temveč kot »najlepša žival, ki se pripravlja, da bo ubijala-ne surovo in nasilno, temveč z intelektom in spretnostjo. [5]« Je tudi večji od ostalih dveh in ni ulit v bron.
Donatellov kip ima zaprto strukturo; predmeti in udi so skoncentrirani v centru okrog S-kompozicije. Prav tako Michelangelov David. Verrocchijev pa je že bolj odprt, bodalo in komolec štrlita iz pokončne centralne oblike. To med drugim nakazuje višjo samozavest.
Da za konec še na hitro povzamem moje osebno mnenje o treh upodobitvah; Donatello je predstavil Davida kot mladega fanta, na prvi pogled nesposobnega narediti kakršno koli junaško delo. Verrocchijev David je prav tako še otrok, vendar samozavestnejši, Michelangelov pa je ravno dosegel polnoletnost in je sposoben mogočnih fizičnih del. Takoj se mu vidi, da je močan, pogumen ter dovolj nadarjen, da lahko premaga Goljata.
Kakšno pa je vaše mnenje?
[1] kip, kiparski izdelek
[3] http://www.hi gh.org/david/symbol.html
[4] Fichner-Rathus, Lois: Understanding art, str.334
[5] Fichner-Rathus, Lois: Understanding art, str.345