Velik larifari? Kako alternativna medicina sploh preživi?

Zdravilstvo – alternativna medicina

kaj vse spada pod imeni zdravilstvo oz. alternativna medicina? Po naši predragi Wikipediji povzet in skrajšan seznam: ajurveda in joga, akupresura, aromaterapija, bioenergetika, feng shui, reiki, shaitsu, tai-chi, akupunktura, homeopatija, kiropraktika, refleksoterapija, terapija s pijavkami, psihoterapija, postenje, razstrupljanje, zeliščarstvo.

Zakaj, kdaj, kaj …?

• Če res te stvari ne delujejo, zakaj so potem tako razširjene?
• Kdaj se ljudje zatečejo k zdravilcem?
• Kaj od njih pričakujejo?

Zadnje čase vedno večkrat naletim na ljudi, ki imajo različne zdravstvene težave, konkretno fizične ali pa tudi bolj psihične narave. In njihova zgodba se vedno podobno konča:

Ne vedo, kaj mi je. Dali so mi protibolečinske tablete. Ne smem se več intenzivno ukvarjati s tem in tem športom. Tole moram jemati. Najbrž za vedno.

In to niso moji prijatelji iz domov za starejše občane ali kolegice moje 80-letne babice. Tako pripovedujejo mladi ljudje. Dvajset-, tridesetletniki.

In kam zdaj?

Ali se strinjaš s tistim, kar ti je bilo povedano in se vdaš v »usodo« ali pa začneš »googlat«. Včasih smo hodili v knjižnice, zdaj je to malo hitreje in informacije so enostavneje dostopne. Ali pa ti nekdo namigne in sploh ne veš, kdaj in kako prideš do nekoga, ki je podoben problem, diagnozo rešil na alternativen način in je zdaj zdrav in srečen.

Da ne bo pomote, nič proti zdravnikom, kapo dol marsikomu, ki dela v zdravstvu. V bistvu je bila ravno moja osebna zdravnica, še tista iz šolske ambulante, naravnost fantastična. V zares nemogočih pogojih. Ampak pustimo zdaj to.

Moja izkušnja

Imam tudi sama eno tako izkušnjo, kot sem jih opisala zgoraj. Eno poletje sem bila na izobraževanju v Dalmaciji, dva tedna. Hotel je bil na vrhu hriba, mesto seveda spodaj ob morju, šolski center pa ravno nekje na sredini. Obutev, ki sem jo imela s seboj je bila poletna, japonke in sandali. In v tej »kvalitetni« obutvi sem dnevno, v hudi vročini, naredila povprečno dvanajst kilometrov. Ja, še vedno se živo spominjam. Po enem tednu sta mi oba gležnja hudo zatekla. Da bi si pomagala, sem kupila superge in se drugi teden »sprehajala« v njih, ne glede na to, da sem izgledala precej smešno. Stanje se je poslabšalo, zato sem si pomagala s kupom krem, ki sem jih dobila v lekarni. Ko sem se vrnila, sem seveda iskala pomoč pri zdravnikih. Specialist na napotnico, specialist samoplačniško, rentgen,… nihče ni nič vedel. Super, kajne?

Tek adijo, aerobika adijo. Nenormalne bolečine ob sedenju, hoji, med spanjem. In tako je ostalo dve, tri leta, sem se že sprijaznila in navadila, da »pač boli«. Pozornosti temu nisem več namenjala. Nato sem »po naključju« (pri meni se boste hitro navadili, da v le-ta ne verjamem) spoznala osebo, ki mi je pomagala na nekem drugem področju. Mimogrede sem omenila staro poškodbo gležnjev in v enem tednu so bolečine izginile. Tega je že tri leta in od takrat se, razen ob nepričakovani ekstremni obremenitvi, niso ponovile. Hvala.

Verjamem

In zdaj pač moram verjeti, da se stvari dajo pozdraviti naravno, da včasih sploh ne gre drugače. Zakaj pa ne? Verjetno bi mi kakšna zdravila, ki bi jih redno jemala, bolj škodila.

Zakaj torej ljudje iščejo drugačne rešitve in zakaj se vedno raje obračajo na zdravilce, tudi če ti nimajo diplom? Ker se njihove težave tam rešijo. Kdaj jih iščejo? Pogosto, ko jih “pravi” zdravniki odpišejo ali jim prikažejo brezizhodno sliko, sprijazni se s stanjem, tako boš živel do smrti ali pa celo s smrtjo. Včasih kruto.

Pazite!

Niso vsi zdravilci res zdravilci, tako kot nimajo vsi vedeževalci jasnovidnih sposobnosti. To pa je treba nekaj priznati.Tako da predlagam, da izbirate previdno, po priporočilih. Nekateri so pravi, nekateri malo manj. Marsikaj se že da pozdraviti. Od stresa do raka. Ups, tega ne bi smela napisati. Ups.