Pisma o …
Lüjbi bralci! Eti s Prekmurja, z Markovskoga, van pijšen.
Moj prekmurski pozdrav naj začne naša bralna srečanja. Sem Dani, mlad Prekmurec, ki se je odločil, da bo za svoj poklic izbral slovenski jezik – z vso njegovo raznovrstnostjo – in literaturo – z vso njeno sporočilnostjo ter vrednostjo. To sem, svoj poklic mislim, uspešno usvojil. Vendar je za zdaj že več kot dovolj o meni – saj se bomo že spoznavali: skozi moje nadaljnje pisanje in vaša branja ter odzive.
Oštevilčeno pIsMo – to bo naša oblika in naša rubrika. Tu pa tam, da ne bo preobilja sporočenega, vam bom pisal o čem, kar se mi bo zdelo presneto dobro deliti z vami. Resnica, da ne bom vedno tipkal o literaturi, drži kot pribita. Tudi druge teme bomo zagotovo načenjali. A pazite zdaj to – vedno se bomo vrteli v našem svetu in vedno bomo gledali široko! Prepričan sem, da bo med vami dovolj takšnih, ki boste moje pisarije prebirali. Pa da bodo v vas kdaj pa kdaj zbudile dovolj zanimanja, da boste pobrskali tudi po kakšni knjigi. In, ja, vesel bom vsakega vašega odziva. Dobrodošli so tudi vsi vaši predlogi: o čem bi kaj lahko zapisal, kakšno temo bi naj odprl, ali se bomo vetru upirali ali v njegovi smeri poleteli, pa še in še. Uf, verjemite, vaših odzivov bom res vesel, vesel.
Rečni in pokrajinski ustvarjalec (prvo pIsMo)
Širši slovenski literarni in bralski sceni je morda trenutno še manj znan prekmurski pesnik in esejist Tine Mlinarič. Vendar je dobro, da se ga – posebej njegovo literaturo! – poskuša predstaviti.
Tine Mlinarič je literat tiste vrste, ki je iskal in našel svoje vire v rodni pokrajini – pokrajini tik reke Mure. Ta obmurska pokrajina in njena reka, ob njima pa še iskanje živega in duhovnega, je tisto, kar temu prekmurskemu literatu bruha motive, teme, metafore, simbole, snov in večkrat tudi besedne igre. Tine pa to pridoma postavlja v pesmi in razmišljanja.
Njegova ustvarjalna doba bo kmalu polnoletna, literaturo izdaja že od 1998. leta naprej. V njej ne stagnira na neki zadovoljivi ravni, marveč z vsako na novo ustvarjeno literaturo plava višje, na ravni, ki kažejo umetniško rast. Tinetov opus zapisanih besed šteje že lepo bero ustvarjene literature. Hodi, kolesari, stopa, teče, se vozi – kakor koli bi že temu lahko »rekli« – po eni sami obmurski poti. Komaj opazno pa to pot deli na eno stran, po kateri sipa poezijo z naslovi zbirk Dnika, Kana, Prebežniki, Zamenjave in Obiskovalci, in na drugo stran, po kateri stopa – ne stopiclja, temveč enakovredno poeziji stopa – njegova esejistika Ranljiva reka, Beli možje, Katedrale, Mlinarji in Büjraši. Nekaj njegovih knjig je doživelo že tudi svoj ponatis.
Vendar, »čitači dragi!«, za moje prvo oglašanje je dovolj sporočenega. S te literature bomo naslednjič spihali moko in meglico. Zakaj moko in meglico? O tem v prihodnjem pismu; zagotovo vam bo po prebranem jasno.
Do takrat pa – fajn se mejte in široko glejte!
