Tovarna za piščance
Pred leti, ko je postal popularen YouTube, sem ga večinoma uporabljala za poslušanje glasbe, ki je nisem slišala na radiu ali imela na nosilcih zvoka, v zadnjem času pa se je ta internetna stran, kot opažam, razmahnila s stvarmi, ki imajo z glasbo opraviti bore malo. Nekateri ga izrabljajo za razkazovanje svojega ”umetniškega” potenciala – umetniški ekshibicionizem, bi temu lahko rekli, drugi na njem objavljajo raznorazne neumnosti. Vmes se dobi tudi nekaj dobrih stvari, kot so filmski posnetki ali posnetki z dogajanj doma in po svetu. In nekateri med njimi mi pogosto dajo iztočnico za razmišljanje o tem, kam pluje oziroma je že zaplula naša civilizacija.
Tako sem pred dnevi naletela na video – objavljen je bil pred tremi meseci, pravzaprav mi ga je nekdo posredoval -, ki prikazuje valilnico piščancev, obrat, ki bi lahko bil, kot pravi pripovedovalka v njem, »prvi korak v komercialno piščančjerejo«. Oplojena jajca na paletah postavijo v inkubator, kjer simulirajo ravnanje kokelj, po 18 dnevih in pol jih iz inkubatorja prestavijo na tekoči trak, kjer s pomočjo infrardečih žarkov odstranijo tista, ki sploh niso bila oplojena. V naslednjem koraku v jajca vbrizgajo cepivo proti t.i. Marekovi bolezni. Ko se piščanci izvalijo, jih prenesejo v razdelilnik, napravo, ki loči živali od lupin: slednje ostanejo na vrhu, piščančki pa spolzijo skozi reže. Sledi razvrščanje po spolu: delavci za tekočim trakom bodoče peteline vržejo v eno, kokoši v drugo odprtino. Piščančki nato popadajo v posebej zasnovane transportne zaboje, dobrih sto jih je v vsakem. Nekatere, če tako želijo naročniki, nato še enkrat cepijo, tokrat proti bronhitisu – naprava jih enostavno poškropi. In piščančki so pripravljeni za pot na farme, kjer jih redijo bodisi za meso bodisi za jajca.
Posnetek me je, moram reči, vznemiril, če ne celo šokiral. Prvič zato, ker imam v glavi še vedno predstavo, da se piščanec izvali izpod koklje, ne v inkubatorju – očitno je, da se staram in ne grem več v korak s časom, saj sem naivno mislila, da je inkubator namenjen zgolj dojenčkom -, drugič zato, ker se mi zdi nepojmljivo, da imajo celo piščanci predpisano obvezno cepljenje. Pa saj to velja tudi za nekatere druge živali, bi lahko kdo ugovarjal, recimo za psa. Že, že, ampak piščanec je redno na našem jedilniku, pes, ker nismo v Aziji, pač ne. In kaj potem, bi se kdo vprašal? Mogoče sem malce paranoična, ampak vse bolj se mi dozdeva, da bo v trgovinah – o trgih na tem mestu ne bi izgubljala besed, ker smo lani izvedeli, da domača bio solata raste v Trstu – v prihodnje težko najti živilo, ki ne bi bilo tako ali drugače »obdelano«: zdaj so raznorazni aditivi, konzervansi, ojačevalci okusa, barvila, gensko spremenjena koruza, pa soja. Bo temu sledilo še precepljeno meso? Ali pa je celo že na našem krožniku, pa tega ne vemo? Ali pa samo jaz tega ne vem?
Kakorkoli. Ko smo pred 20 leti kupovali meso še v pravih, pravcatih mesnicah, so nam ga zavili v časopisni papir. Danes ga ovijejo v plastično vrečko, pravzaprav dve: najprej mesar, nato še blagajnik. Če so bile nekoč živali z vso ljubeznijo in skrbjo vzgajane za zakol, danes do takrat, ko jih peljejo pod nož, preživotarijo v nemogočih razmerah, velikokrat celo v lastnem dreku. Da jih preveč ne pogine, jih je treba, kot prikazuje video, še cepiti – domnevam, da na velikih farmah s prašiči in govedjo ni veliko drugače. Do končnega potrošnika pa nato priromajo v neštetih plastičnih vrečkah. In sami to imenujemo napredek?
