Neodločna apatija

Začnimo na začetku, začetku, ki ni pomenil ničesar in je bil prav v svoji ničnosti neskončno čudovit. Obdobje, v katerem se ne zavedamo svojega obstoja, ne prepoznamo svojega obraza v ogledalu, saj lastne identifikacije ne povezujemo z videzom ampak s čutenjem. Predvsem pa ne iščemo namena v našem obstoju, nismo še dovolj egoistični, da bi živeli v prepričanju, da smo s posebnim namenom, da se svet zbuja in zaspi z nami, ampak samo čutimo in ga vpijamo z vsakim dihom posebej. Lepo bi bilo znova začeti.

Apatija

Medtem ko naj bi vsi poznali pomen besede neodločenost, menim da je potrebna razlaga besede apatija. Apatija je najpogosteje definirana kot stanje, kjer vlada pomanjkanje občutka in čustev, na kratko gre za brezbrižnost do vsega in vsakogar tudi do sebe. Menim, da je prav apatija v kombinaciji z neodločnostjo – neodločna apatija kriva za današnje stanje v družbi, posebni slovenski družbi.

Neodločni ljudje niso apatični, nasprotno, so sočutni, skrbni in željni pomagati, vendar tega ne znajo, niso sposobni, jih je sram ali pa najdejo drug problem, s katerim se je bolj aktualno ukvarjati. Problema jim namreč ni težko najti, težje jih je spregledati. Neodločneži vedo, da so potrebne spremembe, ampak upajo, da jih bo rešil kdo drug.

Že sama beseda apatija z jezika zdrkne utrujeno naveličano, polovično in malce sebično. Izvrstno sovpada z vsakim vdihom in ukrivljenim objemom vsakdana, ki nam ponuja iste zgodbe z drugimi obrazi. Z vsakdanom, v katerem mladi ne vidijo prihodnosti, starejši pa živijo za preteklost. Ja, dragi moji, vsi postajamo apatični. Tudi tisti neodločeni.

Odločitev

Sama sebe vidim kot moteno neodločeno in imam tega že počasi dovolj. Res je, ne odobravam sebe in sebi podobnih, kaj zdaj? Potrebna je sprememba, potrebna je odločitev. Sliši se enostavno in prepotentno, češ, to je pa ja enostavno … Zame, ki se absurdno težko odločim že za barvo majice pa je ravno ta del najtežji. Zato je odločitev med umirjeno in očitno sivo ter divjo in kričečo rumeno tlakovano potjo težka. Ne živimo namreč vsi v Ozu, kjer vse poti pripeljejo do želenega cilja. Ja, vse kar je potrebno je sprejeti odločitev. Pa naj bo siva, rumena ali pa zelena.

Sprememba

Sprememba je potrebna konstanta, ki omogoča razvoj. Včasih prva sprememba ni zadostna; več kot očiten primer je primer rdečega ljubljanskega zmaja, ki je za kratek čas prekril slavno rumeno sonce na modrem nebu. Sliši se skoraj malo poetično in bi morda tudi bilo, če se ne bi rdeči zmaj spremenil v sivega goloba na pretežno sivem nebu, katerega sonce je bilo že dolgo v zahajanju. Tudi napačne spremembe so boljše kot stagnacija. Stagnacija namreč vodi do apatije in obratno. Tega pa nočemo, kajne?

Napake so poučne, če jih ne ponavljamo vedno znova. Naučiti se moramo, da svoj svet lahko spremenimo mi, ne oni. Spremenimo apatičnost v strast, jezo, ustvarjalnost ali pa v motivacijo. Za začetek je pomembno samo, da nekaj čutimo. Ja, tudi mi iz izgubljene Y generacije lahko spremenimo svet, prav tako kot vsaka druga generacija iz abecede.  Iz majhnega lahko zraste veliko. Pay it forward! Bodimo vse, kar smo lahko, počnimo vse, kar želimo … Bodimo srečni!

In kako se moje razpredanje navezuje na moj globok in gotovo močno premišljen uvod? Ne vem. Uvod se mi je zdel primeren, ne glede na temo. Vedno se je pametno vrniti na začetek, saj si s koncem malo težje pomagamo, kajne?

Do naslednjič …