Semeru – odprava na vulkansko goro (3676 m)

Semeru je s svojimi 3676m nadmorske višine najvišji vrh otoka Java in spada med najbolj aktivne vulkane v Indoneziji. Spada med stratovulkane, kar pomeni, da je sestavljen iz izmeničnih plasti lave in pepela. Ker so izbruhi eksplozivni, oblasti lahko celotno območje tudi zaprejo (v skrajnih primerih pa tudi evakuirajo prebivalstvo z ogroženega območja). Normalna aktivnost tega vulkana pa so manjše eksplozije iz vršnega kraterja, ki se dogajajo regularno na približno vsakih 20 minut (podobno kot Stromboli) in so pravi spektakel. Po lokalni mitologiji, naj bi bogovi premestili goro iz Indije – posledično se še danes pogostokrat trese in bruha ogenj.

Semeru se pogosto trese in bruha ogenj

Priprave na akcijo

Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo je bilo “Kam letos na dopust?”. Ker sem se že leto prej “zaljubil” v Indonezijo (dežela ognjenikov) in sem hotel spoznati še otok Bali, sem se odločil za območje v bližini tega rajskega otoka. Po internetu sem iskal podatke o aktivnostih lokalnih vulkanov (takrat sem se ubadal izključno z geologijo) a ugotovil, da je vse nekam “mrtvo”, le Semeru je dajal nekaj znakov življenja. “Ja nič” sem si rekel “se bom pa z alpinizmom ubadal”,…A že takoj po rezervaciji letalske karte, sem ob obisku strani VSI (Volcanological Survey of Indonesia) ter še nekaj drugih vulkanoloških agencij, opazil, da mi res ne bo dolgčas: vulkan Semeru je postal bolj aktiven z močnejšimi eksplozijami (ter s prehodom v “Alert level 2”). Nastala je zame idealna situacija.

Welcome to Bali – Selamat datang di Bali

Let iz Singapurja proti Baliju je bil razburljiv, saj sem nestrpno čakal kdaj bom lahko iz “ptičje perspektive” videl stanje na terenu. Nekaj neučakanosti in končno…Navkljub popoldanskim oblakom, ki so pokrili večino javanskih vršacev, sem zagledal tisto kar sem dolge mesece sanjal: iz beline nižje ležečih oblakov se je lepo začel dvigati skoraj črn steber vulkanskega pepela in to na točki, kjer sem dejansko pričakoval moj cilj: SEMERU!

Pol ure po tistem je letalo že pristalo na “Otoku Bogov” – Pulau Dewata (Bali). Še mejna birokracija, nato pa ven na tropsko vročino. Prijetni zvoki in skoraj mistična arhitektura z veliko kipov božanstev, ter daritvenih oltarjev, mi je dalo malce misliti kje sploh sem. “Nekaj nevidnega je v zraku, a s tem se bom ubadal pozneje!” in šel urejat s prenočiščem v Denpasar…

Po skoraj desetih urah trdnega spanja sem se zjutraj z avtobusom zapeljal na Javo, do mesteca Probolingo, odtod pa do vasice na robu kaldere Tengger, ki je izhodišče za vzpone na okoliške vulkane. Ker se ta vasica nahaja na višini okoli 2000 metrov, so temu primerne tudi temperature, saj dnevne ne presežejo 20 st.C, nočne pa so le malo nad ničlo. Seveda se je bilo treba ponoči kar pošteno pokriti.

29.7.2003 Vulkan Bromo in Tengger kaldera

Navkljub potovalni bolezni in dokaj slabo prespani noči, sem zjutraj že malo pred sončnim vzhodom stal na najvišji točki kaldere Tengger, vrh Pananjakan na višini 2770m. S tega vrha je enkraten razgled po okoliških vulkanih, med njimi tudi Semeru. Na vrhu je bila gneča, večinoma domačini (etnična skupina Tenger – po verski pripadnosti hindujci), ki so prišli opraviti neke vrste verski ritual “Pozdrav soncu”.

Tengger z vulkanom Bromo v centru, zadaj Semeru

Sledil je sestop, nato pa še vzpon na aktivni vulkan Bromo (2392m), ki se nahaja prav v središču kaldere. Vzpon nanj ni bil naporen in je potekal v prelepem vremenu. Vulkan je bil na počitku in je zato iz vršnega kraterja uhajala le vodna para. Nič posebnega, a sprehod po robu kraterja je bil čudovit: lepi razgledi, lepo urejene planinske poti, ter prijetne temperature.

Po prijetnih vzponih pa je sledila “mobilizacija”, namreč urediti sem moral vse potrebno za vzpon na Semeru: dobiti terensko vozilo s šoferjem, vodiča ter nosača. Na srečo, ko sem našel vodiča, je on vse porihtal v dobri uri…Pozno popoldne je bilo vse nared za ekspedicijo, nič prepuščeno naključju, ter vse skupaj za ceno 150 USD. Še zadnja kontrola opreme, nato pa spat…kmalu bo šlo zares!

30.7.2003 Jutranja slana, nato pragozd in savana, in končno bazni tabor

Spet zgodnje vstajanje, ki pa me ni niti motilo, saj zaradi pričakovanj sploh nisem mogel spati. Bila je še noč, ko smo se zbasali v terenca in odrinili v akcijo. Pot do izhodišča je bil neke vrste “Camel trophy”, saj smo vozili po obupno razritih kolovozih. Najprej smo se spustili v samo kaldero pod vasjo, kjer nas je čakala mehka vožnja po “Peščenem morju” – vulkanska puščava polna pepela z nekaj vegetacije, le-ta je gostejša ob robu te puščave. Prav zaradi vegetacije pa sem storil ustavit vozilo, saj mi nekaj ni šlo v račun: v soju žarometov so se listi grmovja nekam sumljivo lesketali. Vodič je le molčal, saj je vedel kaj je pritegnilo mojo pozornost, sam pa mi ni hotel pokvariti presenečenja. A že, ko sem izstopil iz vozila, sem takoj vedel za kaj gre, saj sem začutil kar pošten mraz: SLANA! In to na višini le 2000 metrov, pa le nekaj stopinj pod ekvatorjem… No, ko sem se spomnil, da se nahajamo sredi depresije, ki je z vseh strani obdana z visokimi in strmimi stenami, katere onemogočajo vstop vetru; se sploh nisem več čudil.

Lokalna mladina, v ozadju Peščeno morje,

Sledila je mukotrpna vožnja po razritem kolovozu strmo navzgor in to nad prepadi, a to me ni skrbelo, saj sem že prej ugotovil, da imamo odličnega šoferja. Ko smo se prebili iz kaldere na bolj “normalen” teren, so nas obsijali tudi jutranji sončni žarki ter prijetnejše temperature. Med nadaljevanjem vožnje sem se zaklepetal z vodičem in nosačem, ko je šofer iznenada ustavil. “Ok. What’s happened?” Ni mu bilo treba nič razlagati, saj sem hitro ugotovil, zakaj je ustavil…Pred nami se je pokazala gora v vsej svoji veličini in mogočnosti, prizor pred katerim sem obstrmel. Z jutranjim soncem obsijan čudovit strmi stožec, iz katerega se je občasno kar pošteno pokadilo. Šele v tistem trenutku sem spoznal pred kakšnim izzivom se nahajam.

Semeru oz. Mahameru – Velika Gora ali Gora bogov

Kmalu smo pripeljali do visokogorske vasice Ranupani, kjer se začne vzpon na goro. Tam sem se na postaji službe parka najprej registriral ter dobil dovoljenje za vzpon. Oficir mi je še pojasnil aktualno aktivnost vulkana in varnostne ukrepe ter zabičal, da moram uspeti. “I will. I’m from Slovenia!” sem se nasmehnil. Nekako sem upal, da je že kaj slišal o naših alpinistih, namesto tega pa je navdušeno izjavil: “Slovenia? Oh, yes. You have a very good football!” Bo že držalo…v tistih letih so indonezijski nogometni navdušenci občudovali naš nogomet.

Bilo je okoli devetih zjutraj, ko smo jaz, vodič in nosač zakorakali na skoraj 8 urno naporno hojo do baznega tabora. Hodili smo počasi, saj je bilo treba s sabo nesti vse potrebno. A pot je bila neverjetno zanimiva, pa še čudovito vreme smo imeli – kar je v tropskih krajih bolj izjema kot pravilo. Zaradi višine prek 2000 metrov, je tudi zrak neprimerno bolj čist in suh kot niže dol. Da ne omenjam nižjih temperatur, pri katerih je lažje prenašati napore.
Prvi dve uri smo hodili skozi pragozd, kjer je bilo moč videti kar nekaj opic ter slišati veliko ptic. A pravo vzdušje je postalo, ko smo prišli do prvih jezer na višini okoli 2400m: spektakularna pokrajina, lepi razgledi in nad vso to kreacijo narave pa Velika Gora: Semeru! Človek bi se najraje ustavil in se zasanjal…A časa za kaj takšnega ni bilo, saj je bilo treba do večera priti do baznega tabora – do tja pa je bila še dolga pot, k sreči brez hude strmine.

Vulkanska jezera (strokovno imenovana “maar”) ob poti k baznemu taboru

Po krajši malici ob bivaku pri jezeru smo nadaljevali pot in kmalu prišli v pokrajino, ki spada bolj na afriški kontinent; v pravo savano! Lastnim očem kar nekako nisem mogel verjeti, da bi lahko v Indoneziji občudoval kaj takšnega. Hoja po tej pokrajini je bila res nekaj posebnega. Kmalu pa se je naša skupina številčno okrepila, saj smo se združili s skupino iz Yogyakarte ter enim Angležem – ekspedicija je tako postala kar mednarodna. Čeprav različnih narodnosti, ras ter verskih pripadnosti (hindujci, kristjani, muslimani ter ostali); smo se odlično razumeli, ter ostali skupaj do konca odprave – lahko bi bili za vzor prenekaterim svetovnim voditeljem!

Savana pod Semerujem

Malo pred večerom smo končno prišli do baznega tabora Arcopodo (2900m), kjer smo postavili šotore, povečerjali, prižgali taborni ogenj, po klepetu pa na počitek.

31.7.2003 Sedaj gre zares!

Spanja je bilo zelo malo, poleg tega je ponoči vlekel severozahodnik in tako nanašal vulkanski pepel na našo stran. Ko smo vstali ob 2:30 ponoči, smo imeli kar lepo zaprašene šotore. Na našo srečo je že kmalu spet potegnil jugovzhodnik – če ne bi, bi imeli veliko težav pri vzponu. Sledil je zbor, pregled nujne opreme za zadnji del vzpona, vsak je še na svoj način zmolil, nato pa svetilke v roke in gremo: Semeru že čaka!

Že takoj na začetku smo zagrizli v strmino, ki do vrha ni popustila. Tehnično ta vzpon ni zahteven, je pa zaradi pepela zelo naporen. Tistih dobrih 700 višinskih metrov je bilo zelo napornih, a so se pohodne palice izkazale kot čudežni pripomoček na takšnem terenu – nihče več me ni čudno gledal, kaj neki počnem s “smučarsko” opremo v tropih. Kot kompaktna skupina smo seveda poskrbeli tudi za najšibkejše (predvsem ženskam je vzpon delal nekaj težav) in že malo pred šesto vsi skupaj…veselo pogledali vodiča, ki je par metrov više nad nami ponosno naznanil: „Finisi! Puncak Semeru!“ Čeprav kar lepo utrujeni od napornega vzpona, smo ob teh besedah skoraj preleteli še zadnjih par višinskih metrov in ob prvem svitu že slavili ter si čestitali za OSVOJEN NAJVIŠJI VRH JAVE! Za večino udeležencev (tudi zame) je to bil zelo pomemben osebni uspeh, za javance še posebej, saj radi hribolazijo in takšen vzpon pri njih pomeni skoraj toliko kot vzpon na Triglav pri nas.

Belgijkam je bilo na vrhu kar pošteno mraz

Po začetni evforiji smo se predali razgledom, najbolj pa spektakularnim eksplozijam iz bližnjega aktivnega kraterja. Le-te so se vrstile na vsakih dvajset minut, vmes pa je mirovalo, kot, da je vulkan mrtev. Včasih pa so bili premori tudi daljši, posledično pa tudi eksplozije silovitejše. Ugoden veter je nosil zasluge, da nismo imeli težav s pepelom. Ker je bila aktivnost vulkana povečana, smo se vsi držali varne razdalje od kraterja – to je 200 metrov stran (pri večjih eksplozijah so iz kraterja priletele skale, katere so padle do sto metrov stran od roba kraterja).

Približno vsakih 20 minut se je pošteno pokadilo

Na vrhu smo srečali tudi s skupino iz Belgije, ki je vrh dosegla malo pred nami. Še posebej belgijke so se izkazale, da zelo slabo prenašajo mraz in so se zato povile v spalke in dežne plašče, poleg anorakov seveda. No, ne bom se delal heroja, ampak zjutraj je res bilo mrzlo, nekdo je izmeril celo -7 st.C, ampak bolj verjetno, da je bilo le eno stopinjo pod nulo. Šibak veter in pomanjkanje nečesa tadomačega, sta ustvarila takšen varljiv občutek hudega mraza. Premraženi prsti so bili tudi razlog, da sem raziskovalno beležnico pustil zaenkrat pri miru, ter se rajši posvetil fotografiji in druščini…

Vrnitev na rajski otok Bali

Po dveh urah slavja smo končno sestopili in v slabi uri že bili v baznem taboru, kjer nas je čakal nosač z malico in čajem. Sledil je povratek do izhodišča, kamor smo prispeli že popoldne, tako, da sem imel čas obiskati še lokalni hindujski tempelj. Naslednji dan pa me je že zjutraj premagala želja po spoznavanju Balija in odrinil sem novim in malce bolj umirjenim dogodivščinam naproti…a o tem kdaj drugič.