Terenske dogodivščine popisovalca plazilcev 2.del

Nadaljevanje iz prejšnjega dela, ki si ga lahko preberete tukaj.

Napadalne ose in prijateljski goži

Konec junija 2011 sem opravil popisni dan po okolici Krvavega potoka, kjer sem zabeležil res veliko plazilcev, a ne samo to.

Lotil sem se že takoj po 7. uri v okolici Lokve, a brez nobene najdbe (isto je bilo tudi pozno popoldne). Ob 8. uri pa sem naskočil pobočja Goliča . Tu je na pašnikih s skalovjem plazilcev kar mrgolelo in imel sem občutek, kot da popisujem metulje. Pozneje sem našel kar nekaj gožev, ki pa so bili nenapadalni (pravo nasprotje nervoznega goža v Trnovskem gozdu, s katerim sem imel opravka pred nekaj dnevi).

gož (Zamenis longissimus) je bil zelo miren na moji roki

Med potjo na Kokoš sem srečal znanega fotografa, ki mi je povedal kje vse je videl »črnice« ob poti (v praksi sem tam našel gože) in omenil za domnevno belico v okolici propadajoče karavle. Sicer že staro opažanje, a sem se vseeno odločil za pregled okolice. Med premikanjem vse mogoče ropotije, nisem našel nič, razen bataljona pozidnih kuščaric in raznih insektov. Kar nekaj časa sem intenzivno odkrival, premikal vso šaro, dokler mi ni preostal še zadnji kup starih ponjav. Želja, da bi vsaj kak lev našel, se je izjalovila že takoj, ko sem povlekel za začetni del te svinjarije. Najprej je močno zašumelo, nato pa je na plano udaril velik roj os….in hitro ugotovil, da bi lahko odnesel kakšno medaljo v sprintu 😀 Nisem utegnil priti k sebi, ko sem se lotil prečesavanja delno zaraščenega kamnitega zidu: namesto levov ali pa vsaj pozidnih, so bile tu živčne zidne ose … odveč je omenit, da sem časovno močno skrajšal pot do Krvavega potoka 😀

 Vremščica: kače, policija, enote NUS, …

Terenski dan v UTM kvadratu je bil prava “baldorija”, a tudi zelo uspešen dan, nekako že tipično za terene v mesecu juniju 2011. Sicer uspešen teren, zaradi katerega je trpela terenska beležnica, s 7 vrstami (od tega 6 v ciljnem kvadrantu) in najdenimi več vrst kač kot kuščaric, a gremo po vrsti.

Še preden je jutranja kava začela delovati, sem že moral vpisovati prvo (žalostno) najdbo danes, povožena kobranka pri Braniku ob 6:50. V ciljnem kvadrantu je delo sicer potekalo kar dobro, le solidnih habitatov za kraško kuščarico nisem nikjer našel. Kar hitro sem našel črnico, slepca, pozidno in zelenca. Pred Škocjanom so padale že prve kletvice: na cesti je bila povožena odrasla kača, avta pa se ni dalo nikamor blizu parkirat. Vsaj poldrugi km hoje, da sem determiniral goža (6.vrsta).

pobočja Vremščice so zelo bogata s favno in floro

Pregled  dela UTM-ja sem zaključil, ko je že začelo smoditi na mrtvo. Nekaj časa sem še pogledoval pod skale, a razen simpatičnih škorpijonov in marljivih mravelj ni bilo nič. Zato sem zapeljal proti vzhodnim pobočjem Vremščice, kjer sem obiskal opuščen kamnolom, med potjo pa našel še nekaj žalostnih prizorov povoženih plazilcev. V kamnolomu le ena pozidna, a bolj proti V neki zelo privlačni travniki s kamenjem … skoraj tako idilični kot tisti na Goriškem Krasu.

 … a videz vara n policija stopi v akcijo

Lep travnik z grmovjem in ostanki kamnitih zidov. Povrh vsega so prvi oblaki že malce znižali vročino. Vse je lepo kazalo, da bo padla še kakšna najdba. Medtem, ko sem pričakoval, da bom vsak čas zagledal kakšno kuščarico, pa se je prebudila “gospa Tradicija”. Iz lepega kupa kamenja, v hladu sence razkošnega grma, se je dvigal meni zelo znan stožec. Predobro znan. Upal sem, da je stvar prazna, a ko sem bolje pogledal, sem že po teži vedel, da je polna granata in je iz 2.sv.vojne (pozneje sem zvedel, da je poljske izdelave – protitankovska). Po tradicionalni laški kletvici je sledil klic na 112 (jim poslal tudi koordinate) in čez pol ure je že prišel kombi modre barve, še prej pa policija (najdba je bila pred samim križiščem in je predstavljala resno grožnjo lokalnemu prebivalstvu), manjkale so samo še vojaške bojne enote in bi bil posadka kompletna, hehehe. Seveda je bilo treba pojasnit kako je prišlo do najdbe (na Postojnskem „štabu“ me ne poznajo še), bodo vsaj vedeli za plazilčarje.

neeksplodirana protitankovska granata poljske izdelave iz 2.sv.vojne

 Modras: krona terenskega dneva

Po komediji s Hitlerjevo granato, sem šel pregledat še par lokacij na mejo popisnega kvadrata. Tu sem poleg kupa skalovja sredi borovcev našel lev. Pozneje sem prečesaval ob železniški progi, kjer pa zaradi pregretega terena ni bilo nič. Zato sem pogledal kako zgleda prvih par 100m sosednjega kvadranta in našel zelo zanimive habitate, primerne tudi za kraško kuščarico. A najdb nobene. Ob 18. uri se je iz Z začelo temniti in bliskati … in kmalu sem v bližnjem grmu opazil neznano kačo, ki je švignila na varno. Skoraj sem že obupal, ko sem se med povratkom še enkrat ustavil ob železniški progi z zadnjimi kapljami tekočine in volje. A briški strup ne popusti kar tako, sledil je še zadnji kraval.

Pregledovanje skalovja, desk in ostale ropotije in spet nič. Dokler nisem zagledal dva gnila “bandona “(pločevina za pokrivanje). Ko sem dvignil prvega, je takoj nekaj švignilo v travo in se takoj, ko sem spustil dol, vrnilo. Bil je odrasel modras ali 7. vrsta danes. Nato sem spet dvignil bandon, a se je premaknil pod drugega, večjega in težjega. Sledilo je izzivanje usode, saj ko sem dvignil ta drugega se je modras znašel v skoraj brezizhodnem položaju. Sam sem na nevarnost pozabil, saj sem bolj gledal, da naredim vsaj dokumentarno sliko. Kmalu sem se tudi sam znašel v pasti. Bandon (kar težak z nekaj prilepljenimi kamni) je bilo treba spustit dol, a če bi to storil, bi poškodoval modrasa, zato sem se odločil za taktiko. Po malem sem spuščal, dokler ni modras štartal s polno paro proti meni. A živalca ni šla v napad, ampak se je takoj skril pod drugi bandon. Kmalu sem vse dal na svoje mesto in pustil modrasa pri miru. Toliko o »napadalnosti« modrasa, ki je pri meni dobil še dodatne simpatije (njegovi sovražniki pa dodatne antipatije).

pod “bandonom” se je skrival modras (Vipera ammodytes)

Modras Cadorna

Včasih je treba kakšnega modrasa tudi poimenovat za lažje vodenje evidence raziskav. Tako sem aprila 2011 poimenoval enega modrasa, ki se je nekam čudno obnašal.

Med popisom po Sabotinu sem naletel na modrasa z malce čudnim obnašanjem.
Bilo je nekaj po 10 uri, ko sem ob eni skali zagledal značilen cikcakast štrik – bil je modras, samec. Pričakovana vrsta. Po začetnem veselju in fotografiranju, pa sem opazil, da nekaj ne štima, modras ni kazal niti najmanjšega namena, da bi pobegnil, ampak je le negibno stal na preži in se niti za milimeter ni premaknil. Hodil sem okoli njega in ugotavljal kaj mu je, on pa nič. Pripravljen na preži, negiben, ko da bi čakal na morebitni prihod avstrijskih vojakov, hehehe. Že sem se ustrašil, da ni morda že odletel v večna lovišča, ko sem se spomnil kako je bilo z laškim gadom pred leti. Začel sem mu metati suhe vejice, da so padale nanj, a za razliko od laškega ta ni niti mignil. Modrasov sem srečal še pa še, ampak vedno se je končalo s skoraj takojšnjim pobegom modrasa v svoj bunker. Nato sem nekajkrat udaril z nogo ob tla, da je zavibriral teren in spet nič (verjetno ga ne bi zmigala niti granata). Čeprav se je zdel mrtev, pa me vseeno ni prepričal, zato sem odlomil suho palico in ga poskusil premakniti. V trenutku pa je samo zašumelo in že je švignil v špranjo, odkoder je jezno pihal vame. Po pravici povedano sem se malce le ustrašil.
Čez en teden sem spet obiskal „Cadorno“ in je spet bil na straži, a tokrat se je hitro povlekel v svojo špranjo in me le opazoval, brez pihanja.

modras Cadorna v svojem “bunkerju”

p.s. za nepoznavalce zgodovine: general Cadorna je bil poveljnik italijanske vojske v času 1.sv.vojne

Intervencija posebne vrste na petek 13.

Kot prostovoljec pri Kačofonu (društveni telefon, kamor se ljudje lahko obrnejo, če jim pride kača v hišo, člani pa po potrebi priskočimo in premestimo kačo na varno) sem imel kar nekaj intervencij, vendar ena je bila še posebej „zanimiva“, čeprav ne najbolj uspešna, zgodila pa se je julija 2012.

Najprej naj opozorim občutljivejše osebe s slabimi želodci, da naj rajši ne berejo tega poglavja, oz. naj najprej spijejo en močan požirek šnopsa. Isto velja tudi za morebitne osebe, ki so alergične na kakšne skoraj vulgarne besede. Dejstvo je, da se je današnja (petek 13.julij) intervencija Kačofona odvijala skoraj v dreku (fekalije, bolj strokovno) in v obupnih vonjavah.

Oblačno in hladno jutro, je hitro postreglo s čudnimi slutnjami, ko je prijateljica (na Facebook-u) iz ZDA objavila posebno voščilo: »Happy Friday 13th! Jason like this!« 😀 Ni minilo dve uri od tega, ko je začel ropotati telefon. Bil je vodja Kačofona, ki je prejel klic iz podjetja Goriški vodovodi. Seveda sem stopil takoj v akcijo in zapeljal na sedež podjetja (katero nam brez najmanjše zamude pošilja položnice, hehehe), kjer se mi je pridružil vzdrževalec. Prihod do čistilne naprave v Prvačini, nato pa ogled stanja v tem modernem objektu. V notranjosti je separator, ki loči trdnejše delce od vode. Odtod naprej pa gre masa skozi cev do kontejnerja, nato pa na sušenje. Do tega stroja je kar nekaj poti, po kanalizaciji pritečejo odpadne vode in “škifece” iz stranišč najprej do globokega podzemnega jaška (ta je pod dvoriščem objekta in gorje past noter). Od tod črpalke prečrpajo v separator in nato naprej do zunanjih bazenov. Vmes dodajajo tudi kisik, da se proces razkroja pospeši. Toliko res na kratko o tehničnih zadevah.

In kje so se zadrževale kače? Odgovor: kjer je najmanj dobrodošlo, nad drekom! Po lestvi, ki ni vzbujala nekih občutkov varnosti, je bilo treba zlest več kot dva metra visoko, do odprtine separatorja. Spotoma paziti na umazanijo (pustimo ob strani močne vonjave, eni smo na srečo že imuni skoraj na vse) in točke oprijema. Dostop do motorja je malce neroden (morebiten zdrs se konča le na dveh lokacijah,  na ploščicah pod strojem, ali v posodi s s…..m) in prav pod motorjem (med nosilno ploščo motorja in motorjem) je bila kobranka. Poskus ulova je bil žal neuspešen, saj zaradi nerodnih razmer (varnost, dostop) in lastne „napake“ (uporaba močnih rokavic), mi je kobranka ušla v prostor pod motorjem. Pozneje sem snel nekaj pokrovov dol, a je ni bilo več na spregled. Kot je povedal delavec, je notri v stroju veliko prostora kamor bi se lahko skrila. Ob motorju pa sem našel še en suh kadaver kobranke. Kot mi je povedal delavec (vzdrževalec), jih tu opažajo kar pogosto, opažajo pa tudi žabe.

Pozneje je bil opravljen še en poskus, a kače ni bilo več na spregled. Osebju sem pojasnil, da kobranke niso nevarne, ter svetoval kaj narediti, da kače ne bi končale v kanalizaciji …

Po končani intervenciji sem se spomnil na voščilo prijateljice in po vrnitvi meditiral: „ na mojih intervencijah Kačofona sem doslej spoznal kar nekaj posebnih „habitatov“: hotelska pralnica in strojnica, pisarniški kontejner, skladišče steklenic (praznih!) v vinski kleti, čistilna naprava kanalizacije … , manjka samo še kakšna občinska pisarna, pokopališče, norišnica, poseben oddelek bolnišnice s „predali“, itd. Who is the next? Lol“

———————————————————————————————————————

Za konec (kdaj bo naslednji del še sam ne vem) pa še dve pomembni opozorili:

–vse domorodne vrste plazilcev v Sloveniji so zavarovane (Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah Ur.l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005, 115/2007) in jih je zato prepovedano ubijati, loviti, zadrževati v ujetništvu, jih prodajati ali uničevati njihove življenjske prostore.

-za rokovanje, ujetje, vznemirjanje, začasni odvzem živih osebkov iz narave zavarovanih vrst plazilcev, je potrebno imeti dovoljenje, ki ga izda ARSO (Agencija Republike Slovenije za Okolje)!