Jane gleda svet izpod trepalnic – Škandal, ki to ni
Dragi Božiček,
vem, da je še dober mesec do božiča in jaz zopet prehitevam. A tokrat gre res za veliko željo. Ne prosim te za pete Jimmyja Chooja niti za noč v Peterburgu z Murakamijem, čeprav se ne prvega ne drugega ne bom branila. Letos je zadeva malce bolj kompleksna.
Vse se je začelo z nekim škandaloznim posnetkom. Saj veš, kako je, ko se Goga prebudi: tako tihotno, a vendar sem jih slišala reči: »To se ne bi smelo zgoditi! In takšni učijo naše otroke! Može on da kontroliše sistem, a ne može da kontroliše samog sebe!« Tako sem torej poslušala glasove ljudstva in kar silili so me, da naj vendarle pogledam škandalozni posnetek gospe in gospoda izpod režiserske taktirke mozoljastega pubertetnika, ki sta mu mamica in ati že za birmo podarila vrhunsko snemalno opremo iz Kitajske, da bi nekoč postal velik človek. A on se še vedno počuti majhnega, ko si stiska mozoljčke in v šolskem stranišču skrivoma masturbira, čeprav ve, da se to ne počne, da to ni v redu. Ko masturbira, vrata vedno zaklene, saj ve, da ko enkrat dovoliš vsemu svetu, da ti pogleda v spodnjice, tvoja dejanja več niso zgolj tvoja dejanja, temveč postanejo kost za glodanje celotnemu sistemu. Morda le šolskemu ali okoliškemu, pa vendar te je sram, ko ministriraš, frajerke s trajno v prvi vrsti pa si te ogledujejo kot satanovo seme.
Posnetka si nisem ogledala, pa ne zgolj zato, ker ne bi podpirala dela pubertetnikov, ki sklepajo, da so dovolj veliki režiserji, vredni fiktivne slave. Fiktivna slava pa ni edina fiktivnost, ki jo je prineslo v ta šolski primer. Onadva, ki sta storila domnevni izvirni greh v tej izvirni deželi, nista vedela, da je pri nas prejemanje oralnega zadoščenja, kakopak, sprejemljivo le v božjem imenu. Vrata sta pustila odprta, saj je menda vse le fikcija, zapečatena s sintagmo nič ni resnično, vse je dovoljeno.
Ta drugi svet, v katerem je vse dovoljeno in v katerega že leta vedoželjno kukamo ter vanj vpeljujemo celo malčke v plenicah, vedno bolj postaja naš prvi in edini svet. Samo še malo bo treba, preden bomo dokončno celi zlezli vanj in pozabili, kako smo bili videti nekoč. Zato, dragi Božiček, vsakemu izmed nas prinesi ogledalo. Že čisto majceno bo zadostovalo.
Če bomo vanj dovolj pozorno pogledali, bomo videli resnico, ki jo vsepovsod iščemo. Pri uradnikih, ki so lene riti in si cele dneve kuhajo kavo ali dresirajo trepalnice, pri levičarjih in desničarjih, pri pubertetnikih brez manir, pri nevednih učiteljih, ki seksajo vsevprek in dajejo zastrašujoč zgled mladim nadobudnežem, pri homoseksualcih – samo zato, ker so. Ko bi tisti človek v ogledalcu le za trenutek zastal in ugledal breme lastne neumnosti.
Fiktivna Jane
