Razmišljanje o zakonski zvezi in družini

Tudi nova zakonodaja ne bo prinesla nič novega na področju urejanja partnerskih in družinskih odnosov. Še danes namreč snovalci zakonodaje ne ločijo partnerskega odnosa in zaščite otrok ter njihovih dejanskih skrbnikov. Problem je povsem enostaven in bi ga lahko rešili z dvema ločenima zakonoma.

Partnerska skupnost je  skupnost dveh, ki se svobodno z obeh stani odločita za skupno življenje iz ljubezni in si obljubita, da se bosta tudi oskrbovala na primer v primeru bolezni in se vzajemno preživljala v primeru nezmožnosti preživljanja enega ali drugega.

Premalo je poudarjena tudi zaščita žrtev družinskega nasilja ob čedalje naraščajočem številu nasilnih dejanj v družini. Predvsem so nasilju, tako fizičnem kot psihičnem izpostavljene ravno ženske, vključno z otroci ženskega spola in številni avtorji že opozarjamo na legitimnost nasilja nad ljudmi, in to je potrebno posebej poudariti, ki so ženskega spola. Ženska je namreč vedno posebna kategorija človeštva, ki ji pogosto odrekajo pravico, do „razvijanja mišic“, ki bi jo lahko obvarovale.

Ženska mora biti tudi krhka, nežna in vse razumevajoča. Tako ženska ostaja ženska, kot posebna kategorija človeštva, ki se ji odreka naziv ČLOVEK. Nekoga nasilneži pač morajo najti, da nad njim izživijo svoje travme in strahove ali pa se preprosto samo „zabavajo“. Sicer je država sprejela nekaj ukrepov za preprečevanja nasilja v družini, ampak v praksi spet manjka strokovno presojanje dejstev in okoliščin, ki so pripeljale do nasilnih dejanj in ukrepanje. V primeru groženj, ki spadajo med verbalno nasilje, žrtev nima preveč upanja na kakršnokoli zaščito s strani policije, saj same grožnje z nasilnimi dejanji niso dovolj za ukrepanje. Ob tem se pozablja, da je že sama grožnja, čeprav samo s klofuto, nasilno dejanje. Tako je vse več primerov verbalnega in telesnega nasilja nad ženskami, prav tako tudi telesnih poškodb in umorov bivših partnerk ali deklet. Ob takšnih dejanjih še zmeraj ni določeno, da mora storilec nasilnega dejanja plačati vse stroške zdravljenja, tudi lepotnih popravkov ter izpadov dohodkov. Prav tako bi morala biti zaželena tudi odškodnina za vse trpljenje in trajna prepoved približanja že samo v primeru verbalnega izražanja namere izvršitve nasilnih dejanj.

Država z zdravstvenim zavarovanjem je tudi vse preveč darežljiva do nasilnežev in ne beležimo primerov, ko bi od njih terjala povrnitev vseh stroškov zdravljenja žrtve. Tako mogoče naša država ni nič boljša od muslimanskih držav, kjer je legitimno vsakršno nasilje nad ženskami od posiljevanja do pretepanja, vključno s polivanjem s kislino in s tem tudi popolno iznakaženostjo žrtve-ženske, kar ji preprečuje normalno gibanje v družbi. Storilci tovrstnih dejanj so zelo redko obtoženi na sodišču, za kakršnokoli odškodnino pa se lahko žrtve-ženske „obrišejo pod nosom“. Odškodnina v obliki poroke z nasilnežem pa je spet nova oblika trajnega nasilja nad žensko.

Zakonska zveza, vključno s partnersko, ne bi smela biti zveza, v kateri se vse potrpi in nekako čaka odrešenja. Prav tako pa tudi ni nujno, da partnerska zveza ali zakonska zveza vodi v osnovanje družine, ki jo sestavljajo partnerji in otroci. S takšnimi formulacijami namena osnovanja zakonske zveze kršijo pravico do zakonske zveze vsem tistim, ki iz takšnega ali drugačnega razloga nočejo ali ne morejo imeti otrok. Ob tem se namreč pozablja, da se svobodno odločamo za spočetje otroka in da je kvalitetna svobodna partnerska zveza, ki temelji na razumevanju in vzajemnem spoštovanju, tudi dobra osnova  za osnovanje družine, v kolikor se za to svobodno, brez takšne ali drugačne družbene ali državne prisile odločimo.

Nerešena bo ostala tudi zaščita otrok pred nasilnimi starši. Njihovi skrbniki, vključno z biološkimi starši, so nekaj, kar je enostavno samo po sebi ljubeče, dobro in predvsem ni podvrženo nobeni kritiki, ker je enostavno sveto.

Tako se lahko zgodi, da sta mati ali oče in s s tem tudi tisti, ki skrbi za otroka, država ali druga institucija ter celo drugi, kot so sosedje ali sorodniki. Tisti, ki so vpisani, kot skrbniki otrok, še posebej, če so njihovi biološki starši pa se lahko ukvarjajo sami s seboj: s svojimi neizživeti sanjami, ki jih utapljajo v alkoholu, nebrzdanem spolnem vedenju, ki meji na gonjenje pri živalih ali pa celo prostitucijo in za povrh vsega še prav lepo oglašujejo moralo in svetost družine ter zakonske zveze.

Otrok tudi nima možnosti, da toži svoje skrbnike zaradi zanemarjanja in nasilnih dejanj, čeprav ima lahko zaradi njih trajne telesne ali duševne posledice. Dokazano je tudi, da ravno nasilni starši zahtevajo posebno „čaščenje“ svojega materinstva ali očetovstva in oskrbo v starosti. Tisti starši, ki ustrezajo opisu staršev, ki ga tako častimo, pa so pogosto prezrti, ker enostavno svojega starševstva niti ne oglašujejo, niti nimajo prevelikih zahtev do svojih otrok.