Šmartinsko jezero v objemu neokrnjene narave
Ne samo v vročem poletju, tudi v topli jeseni si lahko sončne dneve osvežite ob kakšnem izmed slovenskih jezer. Šmartinsko jezero leži na obrobju Celja in iz mestnega okolja lahko v par minutah prestopite v neokrnjeno naravo. Mestni vrvež hitro zamenjajo petje ptic, oglašanje labodov, šum vode in prasketanje paličic in listja pod nogami. Ob Šmartinskem jezeru najdete prav vse. V pol ure se lahko sprehodite skozi gozd, ob močvirju, potoku, njivi, travniku in seveda jezeru, v vseh ekosistemih pa biva bogat živalski svet.
Pot skozi neokrnjeno naravo
Bil je septembrski petek in po dolgem času je bilo nebo povsem brez oblačka. Šmartinsko jezero je ob takih dneh kot ustvarjeno za užitke v naravi. Jezero je sicer umetnega izvora, ampak vse drugo okoli njega je zelo naravno. Do jezera se lahko pripeljete iz več koncev, najpogosteje pa obiskovalci parkirajo pri čolnarni ali na večjem parkirišču pri pregradi. Na vstopnih točkah si lahko ogledate tablo, na kateri so podrobnosti o jezeru, tudi označbe, kje najdete urejeno pot in seveda opozorila, kaj smete in česa ne smete početi ob in v jezeru.
Potem začnete svojo odisejado. Če ste jeklenega konjička pustili na večjem makadamskem parkirišču ob pregradi, se boste lahko najprej sprehodili po pregradi ali pa se po stopnicah skozi gozd povzpeli proti drugi strani jezera. Tu boste že po nekaj korakih prišli do “plaže”, ki pa sedaj ni urejena za kopalce, lahko pa vseeno stopite do jezera in se prepričate o temperaturi vode. Tu morda že uzrete tudi prve labode. Potem naredite še dva ovinka in že ste pri plavajočem mostu, ki vodi do čolnarne. To je moje najljubše mesto. Plavajoči most, ki jezero deli na polovico in ti omogoča, da dejansko hodiš po jezeru in si na vodi, pa vendar ostaneš suh. Fino je sesti na sredino mostu, zreti v vodo, ko se od nje odbija sončna svetloba, vsaj za trenutek pozabiti na vse drugo in meditirati. To je seveda možno, če se ob Šmartinskem jezeru zaustaviš čez teden v dopoldanskih urah, ko skoraj nikjer ni žive duše, ki bi kalila mir ali ne bi spoštovala zakonov narave, ki jih piše jezero s svojo podobo in prelepo okolico.
Ok. Gremo naprej proti čolnarni, kjer se lahko zasidrate za eno izmed simpatičnih mizic in spijete kavo ali pa najamete kakšno plovno sredstvo in se na lasten pogon popeljete po jezeru. Ko se boste okrepčali, lahko pot nadaljujete spet proti drugi strani plavajočega mostu, ampak naokoli, po urejeni potki skozi množico različnih ekosistemov. Najprej ste v gozdu, trenutek za tem imate ob sebi njivo, potem travnik in naslednjo minuto že močvirje s potokom. Res zanimivo, kako vse dobite na enem mestu. Čez približno pol ure boste tako na drugi strani plavajočega mostu in morda se boste še enkrat sprehodili po njem (kar je pri meni standard) ali pa se boste počasi odpravili nazaj do svojega prevoznega sredstva. V obeh primerih boste polni sveže energije in pripravljeni na nove borbe v mestnem vrvežu.
