Slovenija čaka sama sebe

Ni velike drame, ni fanfar, ni zgodovinskega preloma. Samo država, ki po volitvah še vedno stoji na peronu in gleda, ali bo vlak politike sploh pripeljal.

Včeraj v Sloveniji nismo dobili nove vlade. Nismo dobili jasne večine. Nismo dobili tistega trenutka, ko bi lahko kdo stopil pred mikrofone in rekel: urejeno je. Dobili smo nadaljevanje nečesa, kar Slovenci dobro poznamo — obdobje, ko vsi govorijo o odgovornosti, redki pa bi jo radi dejansko podpisali.

Po parlamentarnih volitvah ostaja politični prostor razdrobljen. Gibanje Svoboda, ki je osvojilo največ sedežev, je že pred dnevi sporočilo, da koalicije ni uspelo sestaviti. Predsednica republike Nataša Pirc Musar zato nadaljuje pogovore z vodji strank in išče kandidata, ki bi lahko zbral 46 glasov podpore v državnem zboru.

Na papirju je to povsem normalen demokratičen postopek. V praksi pa je videti kot sestavljanje omare brez navodil, pri kateri vsak trdi, da točno ve, kam gre naslednji vijak.

Država ni v krizi. Je pa v čakanju.

Treba je ostati natančen. Slovenija ni v ustavni krizi. Institucije delujejo. Zakoni veljajo. Ministrstva niso izginila v meglo. Nihče ne zaklepa vrat parlamenta.

Toda država je v stanju političnega čakanja. In čakanje ima svojo ceno.

Ko ni jasne vlade s polnim mandatom, se večje odločitve prestavljajo. Reforme čakajo. Projekti se premikajo po predalih. Vsak podpis dobi pripis “po oblikovanju nove oblasti”. To je birokratski način, da čas postane glavni minister.

Podjetja čakajo, kaj bo z davki. Občine čakajo, kaj bo z investicijami. Ljudje čakajo, kaj bo z zdravstvom, stanovanji, draginjo in tistimi obljubami, ki so jih poslušali pred volitvami.

Volivci niso oddali glasu za neskončni uvodnik

Volitve naj bi prinesle smer. Ni nujno, da lahkotno. Ni nujno, da hitro. A vendar smer.

Tokrat so prinesle matematično zanimiv rezultat: noben blok nima udobne večine, vsak partner nekaj stane, vsak glas nekaj zahteva. Demokracija je včasih plemenita umetnost kompromisa, včasih pa spominja na tržnico tik pred zaprtjem.

To ni slovenska posebnost. Tudi drugod po Evropi so koalicije vedno bolj zapletene, volilna telesa pa razpršena. Volivci so manj zvesti strankam, bolj nepredvidljivi, pogosto tudi bolj utrujeni.

A v Sloveniji je posebnost nekaj drugega: radi govorimo, da smo majhna država, potem pa se obnašamo, kot da imamo neskončno časa.

Vloga predsednice republike bo zdaj pomembnejša kot običajno

Nataša Pirc Musar je v obdobju po volitvah v središču procesa. Njena naloga ni politično navijanje, temveč iskanje realne poti do večine. To pomeni pogovore, preverjanje pripravljenosti in oceno, kdo sploh lahko sestavi vlado.

To je nehvaležna naloga. Če pohitiš, si prenagljen. Če čakaš, si neodločen. Če govoriš, si preveč vpleten. Če molčiš, si premalo prisoten.

Skratka: funkcija, ki jo v teoriji vsi spoštujejo, v praksi pa jo ocenjujejo po vremenski napovedi lastnih interesov.

Kaj lahko sledi?

Možnosti ostajajo odprte.

Lahko nastane nova koalicijska kombinacija, ki je danes videti malo verjetna, jutri pa “odgovorna”. Lahko dobimo manjšinsko vlado, ki bo preživela od glasovanja do glasovanja. Lahko pride do novih volitev, kar je običajno predstavljeno kot zadnja možnost, dokler ne postane prva.

Vse to je legitimno. Noben scenarij sam po sebi ni tragedija.

Tragedija bi bila nekaj drugega: da bi politični razred napačno razumel potrpežljivost ljudi kot neomejeno zalogo.

Zakaj bi to moralo skrbeti tudi tiste, ki jih politika ne zanima?

Ker politika vedno pride do ljudi, tudi kadar ljudje nočejo do politike.

Če ni odločitev o zdravstvu, to občuti pacient. Če ni stanovanjskih ukrepov, to občuti mlada družina. Če ni razvojne strategije, to občuti podjetnik. Če ni jasne smeri, to občuti celotna družba kot tiho negotovost, ki je ni mogoče izmeriti v enem grafu.

Država ne potrebuje popolnosti. Potrebuje odraslost.

In morda še nekaj iskrenosti

Mogoče bi koristilo, če bi politiki vsaj enkrat povedali naravnost: ne gre le za programe, gre tudi za ego, zamere, račune iz preteklosti in vprašanje, kdo bo sedel kje.

Tudi to je del politike. Problem nastane, ko se vse to prodaja kot visoka državotvornost z dramatično glasbo v ozadju.

Slovenija danes ni izgubljena. Ni razpadla. Ni brez institucij. Je pa znova v trenutku, ko mora pokazati, ali zna iz volilnega rezultata narediti upravljanje države.

To ni majhna naloga. A tudi ni pretežka.

Za začetek bi zadostovalo že to, da bi tisti, ki želijo voditi državo, pokazali, da jo razumejo kot nekaj več od naslednje tiskovne konference.