Donald Trump ponovno predsednik ZDA: Kaj lahko to pomeni za Evropo?

Ponovna izvolitev Donalda Trumpa na položaj predsednika Združenih držav Amerike predstavlja za Evropo velik izziv in priložnost za nove strateške premisleke. Trump, znan po svoji politiki »America First« in izredno nacionalističnem pristopu k mednarodnim zadevam, verjetno ne bo bistveno spremenil svoje vizije tudi v drugem mandatu. Evropa, še posebej Evropska unija, se bo morala pripraviti na to, da bo v prihodnjih letih najverjetneje manjkrat deležna avtomatične podpore ZDA in da bo večina ukrepov ameriške vlade usmerjena v krepitev lastnih, ameriških interesov.

V nadaljevanju raziščimo pet ključnih področij, na katerih bi lahko Trumpova vladavina vplivala na Evropo in na katerih bi Evropa lahko našla tudi določene priložnosti.

Foto: Gage Skidmore

1. Zunanja politika in NATO: Preoblikovanje evropske varnostne krajine

Trump je že v svojem prvem mandatu večkrat poudarjal, da evropske članice zveze NATO ne prispevajo dovolj k lastni obrambi. Od evropskih zaveznikov je zahteval, da povečajo obrambne izdatke na dogovorjenih 2 % BDP, kar so bile nekatere evropske države dolžne izpolniti. Ta pritisk bi se v drugem Trumpovem mandatu zagotovo še povečal, z možnostjo, da bi zmanjšal ameriško prisotnost v Evropi ali celo umaknil del ameriških vojakov iz regije.

To bi Evropo, predvsem države EU, postavilo pred izziv lastne obrambne neodvisnosti. EU bi lahko bila prisiljena povečati svoje zmogljivosti na področju obrambe in pospešiti načrte za razvoj skupne evropske vojske. Na dolgi rok bi to lahko povečalo obrambno samostojnost in strateško avtonomijo Evrope, kar bi pomenilo večjo pripravljenost na globalne varnostne izzive brez odvisnosti od ameriških zaveznikov. A hkrati bi obremenilo proračune evropskih držav, ki bi morale svoje prioritete prilagoditi novi varnostni realnosti.

2. Trgovinske napetosti in gospodarski protekcionizem

Trumpov pristop do mednarodne trgovine temelji na protekcionističnem prepričanju, da bi morale ZDA postavljati ameriške interese pred globalne. Med prvim mandatom je večkrat napadel trgovinske prakse Kitajske, a ni bila izvzeta niti Evropska unija. Trump je že uvedel carine na evropske proizvode, kot so jeklo in aluminij, grozil pa je tudi z višjimi carinami na avtomobile. V drugem mandatu bi se lahko te napetosti še zaostrile, kar bi posebej prizadelo nekatere evropske države, zlasti Nemčijo, ki ima močan izvozni sektor.

Evropa bi se na to lahko odzvala z večjo diverzifikacijo svojih trgovinskih partnerjev in okrepitvijo trgovinskih odnosov z Azijo, Latinsko Ameriko in Afriko. Zlasti Azija, kjer Kitajska in druge države vse bolj krepijo gospodarski vpliv, bi lahko postala strateški partner za Evropo v času, ko ZDA zmanjšujejo svojo odprtost do svetovnih trgov.

3. Podnebna politika: Evropa kot globalni vodja na področju trajnostnega razvoja

Trumpov ponoven mandat bi verjetno pomenil nadaljevanje njegovega skeptičnega odnosa do podnebnih sprememb. Med prvim mandatom je ZDA umaknil iz Pariškega podnebnega sporazuma, saj je menil, da bi bil sporazum škodljiv za ameriško gospodarstvo. Podobno skeptičen odnos do podnebnih ukrepov bi verjetno obdržal, kar bi ZDA morda postavilo v konflikt z Evropo, ki si prizadeva za ambiciozne podnebne cilje.

Na tem področju bi lahko Evropa izkoristila priložnost, da prevzame vodilno vlogo v svetu pri podnebnih ukrepih. Evropska unija je že uvedla ambiciozen zeleni dogovor (European Green Deal), s katerim namerava do leta 2050 postati podnebno nevtralna. V odsotnosti ameriške podpore bi EU lahko k sebi pritegnila druge države in regije, ki so zavezane trajnostnemu razvoju, ter s tem okrepila svojo vodilno vlogo na področju podnebne politike in trajnostnih tehnologij.

4. Migracijska politika: Večji nadzor na mejah

Trumpov strogi pristop do migracij in varnosti na mejah je bil ena glavnih značilnosti njegove notranje politike. V Evropi se ta vprašanja odražajo v migrantih iz Bližnjega vzhoda, Afrike in drugih konfliktnih območij, ki prihajajo skozi sredozemsko in balkansko pot. Če bi Trump ZDA še bolj zaprl za migracije, bi to povečalo pritisk na Evropo kot potencialno destinacijo za migrante in begunce.

Evropa bi se na to lahko odzvala z večjim nadzorom na zunanjih mejah in z ukrepi, ki bi zmanjšali pritok nezakonitih migracij. Hkrati bi morala okrepiti svojo politiko integracije in razviti dolgoročne strategije za stabilizacijo bližnjih regij, da bi zmanjšala pritiske na migracijske tokove.

5. Vpliv na odnose z Rusijo in Kitajsko: Možnost geopolitičnega ravnotežja

Trumpov odnos do Rusije je bil v prvem mandatu pogosto predmet kritik. Mnogi so ga obtoževali prevelike popustljivosti do ruskega predsednika Vladimirja Putina, kar je posebej zaskrbelo nekatere vzhodnoevropske države. Ponovna izvolitev Trumpa bi lahko privedla do nadaljevanja politike zbliževanja z Rusijo, kar bi morda zmanjšalo napetosti med tema dvema svetovnima velesilama, vendar hkrati povečalo zaskrbljenost v evropskih državah, kot so Poljska, baltske države in Ukrajina, ki se zanašajo na ameriško podporo proti ruski grožnji.

Trumpov skepticizem do Kitajske pa bi bil verjetno nadaljevanje napetih odnosov med ZDA in Kitajsko, kar bi Evropi odprlo možnost za previdno ravnotežje med dvema velesilama. Čeprav bo Evropa še naprej sodelovala z ZDA pri nekaterih vprašanjih, kot so digitalne tehnologije in varnost, bi lahko iskala bolj uravnotežen pristop, ki ji bo omogočil gospodarsko sodelovanje s Kitajsko, hkrati pa ne bo tvegala neposrednega spopada s Trumpovo administracijo.

Zaključek: Priložnost za večjo evropsko avtonomijo

Ponovna izvolitev Donalda Trumpa na mesto predsednika ZDA bi lahko Evropo postavila v situacijo, ko bi se morala bolj zanašati nase in razmišljati o svojih dolgoročnih interesih. Čeprav bi to prineslo nove izzive, kot so večji obrambni izdatki, zaščita trgovinskih interesov in iskanje novih globalnih partnerjev, je ta trenutek tudi priložnost, da Evropa postane bolj samostojna in suverena akterka na svetovnem odru.

Evropske države bi morale zdaj pospešiti razprave o strateški avtonomiji, krepitvi skupne obrambne politike, trajnostni rasti in inovacijah ter razširitvi zunanjih odnosov. Ob morebitni večji samozavesti in enotnosti bi bila Evropa pripravljena na prihodnost, v kateri se ne bo več vedno mogla zanesti na podporo ZDA, a bo zaradi tega morda močnejša in bolj neodvisna.