Še vedno jezen!

Še vedno sem jezen!

Zakaj moram pisati, zakaj moram biti jezen? Zakaj ne morem pisati o astronomiji, ki me res zanima? Vem, zakaj.

Dolgo nazaj, mislim, da konec osnovne šole, sem bral kratko zgodbo Ursule K. Le Guin (naslova se ne spomnim), v kateri je opisovala planet, na katerem so bili vsi srečni. Iskreno srečni. Letno so imeli Festival Sreče, kamor so pripeljali otroke in za konec so jih pripeljali v samotno stavbo. Peljali so jih v klet, kjer je za zaprtimi vrati, v sobi brez svetlobe, polni človeških izločkov in odpadkov, sedelo zlomljeno in bedno človeško bitje. In razložili so jim, da je to bitje nesrečno zato, da so oni lahko srečni. Lahko bi ga spustili in osrečili, samo to bi pomenilo, da bi njihova sreča izginila.

Že takrat sem vedel, da to ni prav. Kako smo lahko svobodni in srečni dokler obstaja en sam človek, ki je nesvoboden in nesrečen? Zakaj smo tako pokvarjeni, da je naša sreča odvisna od nesreče drugih? Pa sam nimam empatije. Ne “čutim” bolečine in trpljenja drugih. A imam um, ki mi pravi “če si ti lačen brez hrane, je tudi on lačen brez hrane, če te udarec boli tudi njega udarec boli….”. Saj ne rabiš biti znanstvenik, da to razumeš!

Najgrozljivejša knjiga kar sem jo kdaj bral (veliko sem prebral) pa je 1984. Bral sem jo v osnovni šoli 30+ let nazaj in še danes se spomnim groze (da, groze), ki me je prevevala, ko sem prišel do konca.

Winston Smith je bil upornik proti sistemu in seveda so ga dobili. Z mučenjem (telesnim in duševnim) so ga hoteli pripraviti do tega, da ljubi velikega brata. Ko ni zmogel več, si je rekel “storil bom vse, kar mi rečejo, ljubil bom velikega brata. A ko me bodo peljali na morišče, ko bom začutil kroglo, kako mi vstopa v možgane, si bom dovolil svobodo. Sovražil bom velikega brata.” In ko so ga peljali na morišče in ko je začutil kroglo, ki mu je vstopala v možgane je dosegel zadnjo zmago. LJUBIL je velikega brata.

Sistem nas razčlovečuje. Mediji nas toliko časa poneumljajo, da nam je važneje, kdo zmaga v Kmetiji (vem, za časom sem), kot to, da sosed nima za kos kruha. Toliko so nas zasužnjili, da ne vidimo bede okoli nas. Drugi niso pomembni, samo JAZ, JAZ, JAZ, JAZ, JAZ … Mislimo si “bo že država poskrbela za reveže, zato pa plačujemo davke”. In res je, država bi MORALA poskrbeti za nas. Pa poskrbi? Zakaj moramo imeti radijske oddaje, v katerih nabirajo denar za reveže, če država skrbi za nas? Kje so zdaj davki, ki jih plačujemo? Saj vemo, kje so. V žepih nekaterih posameznikov. Vsi to vemo že dolgo časa. Pomislite, VEMO. Zakaj, za božjo voljo, ničesar ne storimo? Sistem nam krade, mi pa mu to pustimo. In vsak sistem krade. Ni sistema, ki se ne bi pasel po ljudeh, jih ropal in izkoriščal.

Denar je moč in denar nam vlada. Denar hoče še več denarja. In ne bo odnehal dokler ne bo imel vsega.

Se nadaljuje. Dokler nas bo oblast izkoriščala, bom jezen.