Lojze Slak – dolenjska glasbena legenda
Sonce šlo je za goro,
mrak je padel na zemljo,
pesem črička sliši se,
k večernem’ počitku vabi vse.
V mojem srcu je nemir
na jesenski ta večer,
tiho stopim sam čez prag,
grem v moj stari čebelnjak.
Poznate ta dva verza zgoraj? Vam je besedilo poznano, vam je zazvenela melodija v ušesu? Ja, prav imate, to je začetek vsem poznane, legendarne viže Lojzeta Slaka – Čebelar. V naslednjem članku se želim pokloniti temu glasbeniku in morda napisati o njem kaj, kar morda še niste vedeli.
Slovenski genij na diatonični harmoniki je bil rojen v Jordankalu pri Mirni peči 23. julija 1932. Ker je bilo pri njih deset otrok, je Lojze Slak svojo mladost preživel pri stari materi in tam se je po zaslugi strica Ludvika srečal z diatonično harmoniko, ki ga je prevzela. Še preden je začel hoditi v šolo, je znal zaigrati kakšnih 12 pesmi, pri 15. letih pa je prvič samostojno igral na ohceti.
Lojze Slak je leta 1957 kot samostojni harmonikar nastopil v oddaji »Pokaži, kaj znaš!« in tu se je njegova pot glasbenika zares začela v polnem zagonu. V letu 1959 je nastal ansambel bratov Slak, ki je deloval približno tri leta in je potem razpadel zaradi služenja vojaškega roka.
Po razpadu ansambla se je odpravil v Ljubljano, kjer se je najprej preživljal kot šofer, kasneje se je izučil za tapetnika in se zaposlil v tovarni pohištva, kjer je napredoval do komercialista in tam tudi dočakal upokojitev.
Seveda pa je imela prvo mesto v njegovem življenju še vedno harmonika, ki jo je obvladal z enim prstom. Je pa diatonično harmoniko še izpopolnil in ji dodal še poseben gumb, ki je pozneje dobil ime »Slakov gumb«. S tem gumbom je zelo veliko prispeval k razvoju diatonične harmonike in njeni popularnosti.
Glasbena pot Lojzeta slaka je tako vodila ves čas samo navzgor, postal je redni gost na vseh večjih in manjših prireditvah, veselicah. Slovenci povsod po svetu so komaj čakali, da pride in tudi pri nas v domači deželi si nedelje brez njegovih viž (še danes) ne gre predstavljati.
Lojze Slak je na svoji poti prejel ogromno različnih priznanj, največje, ki ga je dobil, pa je gotovo častni znak svobode Republike Slovenije.
Žal pa je Lojze Slak izgubil bitko z boleznijo in nas za vedno zapustil 29. septembra 2011 in je pokopan v Šentvidu nad Ljubljano.
Prelomno leto za Lojzeta Slaka je bilo tudi leto 1964, ko se je na neki prireditvi srečal in spoznal s Fanti iz Praprotna, ki so prišli iz Selške doline. Po nekaj poizkusno zaigranih melodijah so ugotovili, da se zelo dobro ujemajo in tako je takrat nastala zasedba, ki je ostala skupaj več kot pol stoletja in žela uspehe povsod, kamor je prišla. Fantje iz Praprotna še danes uspešno delujejo in ohranjajo tudi spomin na vaškega godca Lojzeta Slaka.
Naj za zaključek napišem samo nekaj naslovov pesmi, ki so bile največje uspešnice, čeprav bo vsak rekel, da je to premalo. Njegove največje in najlepše melodije so:
- Čebelar
- Ej prijatelj
- Kadar srečam te
- Mama, prihajam domov
- Po dekle
- Postojnska jama
- Spomini stare Ljubljane
- Srečno, mlada Slovenija
- Svatje že vriskajo
- To smo mi prijatelji
- Vaški zvon
- V dolini tihi
- Visoko nad oblaki
Lojze Slak je ustvaril novo glasbeno smer z ljudskim instrumentom – diatonično harmoniko in je hkrati avtor diatonične harmonike, kakršno poznamo danes. Harmoniko je izpopolnil z dodatnim t. i. Slakovim gumbom in s šestim basom.