In še enkrat: prepusti se
Poznate tisti občutek, ko bi se tako radi nečesa znebili, a se to zdi nemogoče? Mogoče čevljev, ki te žulijo, že odkar hodiš po Ljubljani ali pa še tistih cunjic, ki jih pri 40 stopinjah še lahko nosiš. Veš, da bi bilo mogoče, da bi po Ljubljani hodil bos (če odštejemo nizke temperature), mogoče je tudi, da bi si tisto drobno majčko še malo privihal navzgor in pokazal malo obložene kože. Mogoče je, če nas pravila lepega in spodobnega vedenja ne bi preveč zadrževala. Če pa dobro pomislimo, s tem nikomur ne bi čisto nič škodovali – nasprotno, mogoče bi opogumili še kakšno nesrečno ožuljeno ali do obisti prepoteno osebo, da bi se rešila peklenskih muk. Se mi zdi, da je tako nekako tudi s povsem psihičnimi vsebinami. Nismo še pripravljeni na nekaj novega, bojimo se prepustiti negotovosti, ne vemo, kako nas bodo sprejeli … Včasih doživljam trenutke, ko se mi zdi, da je moja koža pretesna za širjave duha, ki mi hoče pobegniti in me spraviti v neroden položaj. Zato tudi mislim in poskušam verjeti, da obstaja že tu, na tem svetu, še en dodaten svet, ki mu ni konca in kjer je dovolj prostora tudi za mojega (in tvojega) duha. Tam bomo šele zadihali s polnimi pljuči. Pljuči duha, seveda. Do takrat pa boš, moj dragi duh, še malo omejen. Oprosti, to je davek za dopustovanje na tem svetu.
Včasih je resnici v oči tako težko pogledati, da si raje lažemo. Priznam, tudi sama sem ena izmed teh. Včasih si lažem celo tako intenzivno, da si lažem že o tem, da si lažem. Ker sem idealist. In v tem trenutku tako zazrta resnici v oči, da me od svetlobe kar malo boli. Kakorkoli že, tudi neidealisti si bodo verjetno vedno lagali. Vedno bodo pred nami stopale maske, ker tako pač je. Odigrati moraš svojo vlogo. In če je v ozadju količkaj poštenja, bo tudi vloga prepričljivejša.
Igranje vlog zna biti včasih prenaporno. Mislim, da takrat nastopi čas, da se zazremo vase in si priznamo, da v resnici nismo tisto, za kar si tako zelo prizadevamo. Smo neki približki pravih samih sebe, tistega, kar bi želeli biti in tistega, kar naj bi v določeni situaciji bili. Iščem svoj približek, čeprav se zavedam, kako zelo bi rada bila tisto, kar v resnici nisem in nikoli ne bom mogla biti. To pa je navsezadnje tudi normalno. Vsi poznamo primere ljudi s čudovitimi kodri, ki so povrh vsega še naravni, a za njihove lastnike breme, ki ga morajo že leta in leta nositi, sebi v križ, drugim pa v zavist. Tako pač je. Človek si vedno želi biti tisto, kar ni. In zaradi tega rastemo.
Problem nastane, ko se pričnemo na vse možne načine otepati tistega, kar smo in se oprijemati neke sanjske podobe nas samih. Prav je, da jo imamo, vendar je prav tudi, da vemo, kje so naši temelji. Šele nato pride izpopolnjevanje.
Nezadovoljstvo je torej potrebno mešati z občasnim zadovoljstvom, mogoče včasih celo s kancem samovšečnosti. Ljudje smo odtenki sivine, ne samo 50 odtenkov, ampak precej precej več. In ta sivina dela svet pisan. Še bolj pisan kot v resnici je.
