»Saudade« po portugalsko
Lizbonsko letališče. Ura: 23:00. Malce utrujeni, pa vendar zelo vznemirjeni in v pričakovanju, sva se s prijateljico podali novim avanturam naproti.
Že v taksiju sem nekako slutila, da potovanje v to sončno deželo ne bo zgolj turistične oziroma penzionistične narave. Očitno je, da vozniki v Lizboni neradi upoštevajo prometne predpise, saj ob izredno divji vožnji še zdaj nisem prepričana, ali je taksi sploh ustavljal pri rdečih lučeh ali ne. Ko sva prispeli (živi) do hostla, sva kar hitro opustili misel o »poceni« taksijih, o katerih je bilo govora v turističnih vodnikih. Kot že večini poznano dejstvo, tudi v sončni prestolnici izkoristijo pozne ure prihodov na letališče ter nevednost popotnikov in te kar hitro oberejo. Za približno 10 minut vožnje sva odšteli 20 evrov, ne glede na to, da je taksimeter pokazal 10 evrov. Utemeljitev taksista: »10 evrov več za prtljago in napitnino« (??). Dobra stran tega pa je bila, da nama to ni pokvarilo entuziazma, stvari so od takrat naprej namreč potekale gladko.
Najin hostel je bil na res dobri lokaciji, v srcu vsega dogajanja, žuranja, protestov- na trgu Luís de Camões v soseski Bairro Alto. Ko se vsi drugi predeli Lizbone zazibljejo v spanec, se ta šele dodobra prebudi. Odveč bi bilo omenjati, da teh nekaj dni sploh nisem mogla zatisniti očesa. Živelj je prisoten neprestano, 24/7. Bari in raznorazni tematski lokali z glasbo za vsakogar, tu ne poznajo obratovalnega časa, zdi se kot da so odprti brez prestanka. Zame je bilo to kar veliko presenečenje, saj je Ljubljana kot prestolnica popolno nasprotje, bolj zaspana in prazna v poznih nočnih urah. Vendar bi se zlahka navadila na tak način življenja, kjer je ljudi na ulicah kot mravelj. To mi daje nekakšen občutek varnosti. 
Raziskovanje Lizbone se prične. Kakšno mesto! Zdaj končno razumem zakaj je za mnoge najlepša evropska prestolnica. Tudi mene je popolnoma očarala. S soncem obsijana, svetla, topla, bele hiše z oranžnimi strehami, raznorazni vzorci na ulicah in trgih narejeni iz kock, »azulejos« (zapuščina Mavrov; poslikane keramične ploščice , ki krasijo stavbe). Z gradu São Jorge in razgledne točke pri soseski Alfama pa je čudovit razgled na mesto ter reko Tejo (izgovor Težo), ki pa že močno spominja na morje, saj se tu njeno ustje razširi in izliva v Atlantik. O njeni širini priča tudi najdaljši most v Evropi, Vasco da Gama s približno 18 kilometri. Mene osebno je sicer bolj fasciniral most 25. aprila ali Ponte 25 de Abril, ki pa na las spominja na Golden Gate Bridge v San Franciscu. Ko sem prijateljici v Slovenijo poslala MMS s sliko mostu, mi je rekla, kako to da ji nisem povedala, da grem v ZDA. 
Sedenje na rivi ob reki Tejo, s »pastel de nata« (tipična portugalska sladica, kolaček iz listnatega testa z jajčno kremo) v ustih in gledanje sončnega zahoda nad mostom 25. aprila- kaj bi si želela več. Veliko znamenitosti se da ogledati peš in s tramvajem, se pa povsod kjer so notranji ogledi, plača vstopnine. Splača se kupiti tako imenovano »zeleno karto« za 6 evrov, ki velja 24 ur od nakupa in s katero se lahko po želji pelješ s tramvajem, metrojem, pa tudi nekaj znamenitosti je vštetih. Slavni lizbonski tramvaj je definitivno ikona Lizbone. Za obiskovalce je še najbolj zanimiva proga številka 28 Graça – Prazeres. Vožnja s tramvajem je le ena od mnogih stvari, ki jih enostavno ne smeš izpustiti ob obisku Lizbone. So čisti, zelo ohranjeni in pričarajo občutek brezčasnosti. Da ne govorim kako gredo v klanec. Lizbona je namreč podobno kot Rim zgrajena na gričih. Sem pričakovala, da bo kar huda za hodit, pa niti ni bilo tako naporno. Ob vsej tej razgibani legi ni nič čudnega, da kolesarjev praktično ni na spregled. 
Kar pa v meni vedno pusti močan pečat, je pa sama kultura naroda. Zanimiva je mešanica različnih kultur, »talilni lonec« z vsega sveta, od Afričanov, Brazilcev, Azijcev itd. Odlično za opazovanje ljudi, kar sama tudi rada počnem. Še beseda o Portugalcih: zelo gostoljuben in pristen narod, vedno pripravljeni pomagati in te usmerjati (večina govori angleško). Se jim pa nikamor kaj preveč ne mudi, so kar ležerni in pa znajo uživati. Vsi so bolj latino videza, moški pa zelo šarmantni. Za žensko populacijo- ne biti presenečene, če vas pozdravijo ali ogovorijo na ulici, to ni nobena redkost.
Polno je uličnih umetnikov, od igralcev na bobne v brazilskem stilu do orientalskih plesalk. Sama pri sebi sem si rekla, kaj vse se ne spomnijo. Zvok otožnega fada odmeva na vsakem koraku in te naredi kar malo zasanjanega. Pozornost pri tujcih pa vzbujajo tudi portugalski študenti v črnih uniformah oziroma ogrinjalih, ki jih zelo ponosno nosijo. Mimogrede, avtorica Harry Potterja naj bi navdih za uniforme čarovnikov v filmu poiskala ravno v tradiciji portugalskih študentov. Še vedno pa mi ni jasno, zakaj ravno črna barva.
Če nameravate obiskati Lizbono, pa se nikar ne čudite ali ustrašite, če bodo do vas diskretno pristopili prodajalci trdih in mehkih drog. So neškodljivi in ne vztrajajo, če jim daš vedeti da nisi zainteresiran. Pazite pa na »mine« oziroma pasje iztrebke sredi ulic, saj se lastnikom očitno ne ljubi pospravljati za svojimi ljubljenčki. Morda pa je to le kulturna razlika, ki je v Sloveniji nismo vajeni. S prijateljico se nama je zgodilo tudi nekaj nepričakovanega, in sicer na eni od avenij, kjer je polno restavracij, sta do naju pristopila 2 nasmejana fanta in vprašala »Do you need a company?«. Sva vedeli koliko je ura. Hmm le kakšne usluge sta ponujala? Kaj vse ne doživiš!
Skratka, veliko doživetje, ki te ne pusti ravnodušnega. To je mesto, ki enostavno vibrira in kjer dogaja podnevi in ponoči… brez predaha. Po drugi strani pa je zelo domače in ne daje občutka, da si tujec. Vsaj jaz sem se kar hitro vklopila v vso to dogajanje in prigode. In že jo pogrešam in razmišljam o povratku v mojo novo najljubšo prestolnico. Portugalci bi rekli samo še »Saudade«.
