Ljubljanski grad in njegova zgodovina
Nedolgo nazaj sem se s prijatelji pogovarjala o zgodovini danes zelo prenovljenega Ljubljanskega gradu in ugotovili smo, da o njej vemo bore malo. Zato sem se odločila, da iz različnih virov izbrskam glavne podatke in jih strnem v kratko zgodbo, ki bo opisala Ljubljanski grad. Meni so ti podatki prišli zelo prav in verjamem, da bodo še kakšnemu nadobudnežu, ki si želi izvedeti več.
Slovenija se lahko pohvali s tem, da so arheološka izkopavanja pokazala, da je bilo področje današnje Ljubljane naseljeno že za časa prazgodovine. Geografski položaj je nudil ugodne življenjske pogoje za prazgodovinska ljudstva. Sledove stalnega bivanja najdemo po celem Ljubljanskem barju, nosilci kulture žarnih grobišč, ljudstvo, ki ga imenujemo po načinu pokopa (preminule so pokopavali v žarah), pa so si uredili veliko utrjeno naselbino na današnjem grajskem hribu in ob nižinskem delu brega reke Ljubljanice. Tako se je življenje nadaljevalo preko antike in srednjega veka, vse do današnjih dni. Raziskovanju antične Emone se je posvetil šele arheolog W. Schmidt, ki je do prve svetovne vojne sistematično raziskoval ostanke rimske arhitekture. Med obema vojnama na žalost izkopavanja niso potekala, čeprav je bila v tem času, ko so najintenzivneje zazidavali posesti, lepa priložnost, da bi ohranili ogromno materiala. Ugotovili pa so, da je bila Emona v času Maksima Tračana leta 238 požgana do tal, kar potrjuje debel sloj žganine. Z izkopavanji po drugi svetovni vojni se je odprla idealna prilika, da bi se v srcu moderne Ljubljane ohranilo emonske objekte, ki bi se jih z ustrezno restavracijo vključilo v najmodernejšo arhitekturo, s čimer bi pridobili na kulturni pomembnosti mesta.
Prva poselitev manjšega območja današnje Ljubljane sega že v konec 2. tisočletja pr.n.št. (mlajša bronasta in železna doba). Nato so si nosilci kulture žarnih grobišč, ob koncu 13. stoletja pr.n.št. na griču uredili naselbino. Ta naselbina je zaradi kasnejše gradnje, kjer danes stoji grad, neraziskana, vendar arheologi iz podobnih kolonij po Sloveniji ugotavljajo osnovno obliko tega gradišča (utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov). Sestavljeno naj bi bilo iz dveh delov, večjega in manjšega, ki je bil bolj utrjen. Med seboj sta bila ločena z nasipom in zavarovana z obrambnimi brani in palisadami, pokončno postavljenimi priostrenimi koli. Zgradbe, v katerih so ljudje takrat živeli, naj bi imele lesene stene, spletene iz šibja ter bile ometane z ilovico. Nosilci kulture žarnih grobišč so na zelenem grajskem griču in okolici našli dovolj površin za poljedelstvo in pašo. V okoliških gozdovih so prav tako dobili les in živali za prehranjevanje. Grajski grič jim je pomenil varno prebivališče in jim zagotavljal učinkovit nadzor nad tem, kar se je dogajalo na reki pod njimi. Ob prihodu Keltov in Rimljanov to gradišče ni imelo več gospodarske in kulturne moči.
Rimljani so okoli leta 100 pr.n.št. v sotočju Gradaščice in Ljubljanice ustanovili utrjeno vojaško naselbino Julijo Emono, ki je 15. leta dobila civilno upravo in status kolonije, naselja rimskih meščanov z vsemi pravicami. Tipično rimsko mesto pravokotne oblike je obdajal obrambni zid, znotraj katerega je ulična mreža delila prostor na insule. O tej kulturi pričajo številne izkopanine, kot na primer ostanki kanalizacije v Vegovi ulici, ostanki severnih mestnih vrat na jugozahodnem vogalu Kongresnega trga ter grobovi premožnejših meščanov na robu parka Zvezda in Kazine. Ulice naselbine, ki je štela približno pet tisoč prebivalcev, so bile tlakovane, hiše zidane, z javno kanalizacijo in centralnim ogrevanjem, kar pa jih ni varovalo pred Huni, ki so se pojavili v 5. stoletju. Zato so se Slovani konec 6. stoletja raje preselili v varno zavetje grajskega griča, kjer so začeli graditi novo naselbino. Takrat je bila Emona bolj kot mestu že podobna kupu razvalin, z maloštevilnim prebivalstvom, ki je komaj še utegnilo prišlekom sporočiti njeno ime.
O območju Ljubljane (Laibach) se je spet začelo govoriti okoli leta 1106, ko je Koroška plemiška rodbina Spanheim podedovala ljubljansko gospostvo po rodovini Breže-Selških in s tem tudi posestvo, kjer danes stoji Ljubljanski grad. V 13. stoletju je na griču stal Spanheimski grad in izkopavanja so potrdila, da je bila to najstarejša zidana trdnjava na tem mestu. Vendar najdenih ni bilo nobenih materialnih dokazov, da bi plemiči raje bivali na gradu, kot v mestu, zato lahko le domnevamo, da je grad plemičem dejansko služil kot rezidenca. S smrtjo Ulrika Spanheimskega (leto 1269) se je končalo 150-letno obdobje vladavine te rodbine.
V naslednjih stotih letih je grad velikokrat menjaval lastnike, vse dokler ni leta 1335 Dežela Kranjska prešla v dedno posest Habsburžanov. V 15. stoletju so utrdili grajska poslopja, kar je bilo izredno pomembno zaradi vpadov Turkov. Turki so prvič napadli mesto leta 1415. V obdobju vladavine deželnega kneza in hkrati avstrijskega cesarja Friderika III. Habsburškega se je podoba prvotnega gradu popolnoma spremenila. Staro Spanheimsko trdnjavo so podrli skoraj do temeljev ter postavili novo grajsko utrdbo. Grad je bil prilagojen novemu strelnemu orožju, celoten kompleks so razširili in zgradili Peterokotni stolp, ki je povezoval zunanjost z dvižnim mostom nad obrambnim jarkom.
Eden najstarejših še ohranjenih delov gradu iz 15. stoletja je kapela Sv. Jurija, ki so jo kasneje preuredili v baročnem stilu. V kapeli so grbi nekdanjih kranjskih deželnih glavarjev in zvon iz leta 1440. Kasneje so zgradili še stolp, ki so ga z obzidjem povezali v enotno grajsko utrdbo. Leta 1515 je katastrofalen potres prizadel vso deželo, samo novi grad je ostal cel. Zgodovinar Janez Vajkard Valvasor poroča, da je bil istega leta kmečki upor, vendar naj bi gospoda napad na grad odbila.
Razen glavnih zidov in vogalnih stolpov so ostale grajske stavbe nastale v 16. in 17. stoletju. Vzdolž obzidja so naredili stanovanjske dele za deželnega glavarja, dvorišče pa je služilo za zbiranje plemiške vojske. Prenovljena prostora na Ljubljanskem gradu spominjata na nekdanjo rezidenco deželnih glavarjev; dve sobani, imenovani Stanovska dvorana in Palacij, bi lahko služili kot bivalni del, vendar tam niso nikoli živeli.
Sredi 17. stoletja je grad izgubil vlogo trdnjave, prav s tem pa se je začel njegov počasen propad. V tistem času je bilo v njem vojaško skladišče in namesto, da bi ščitil, je ogrožal mesto pod njim. Ob vsaki nevihti je mestu pretila velika nevarnost, da bi strela udarila v enega od stolpov, v katerem so hranili smodnik. In take nesreče so se pogosto dogajale, izbruhnili so požari, meščani pa so se silno bali. Najbolj pa so se ustrašili požara leta 1774, ki je izbruhnil v mestu in se začel širiti pod grad, hvala bogu pa ga ni dosegel in ogrozil uskladiščenega smodnika.
Konec 18. stoletja so nekateri menili, da bi bilo grad najbolje podreti, a proti temu so bili kranjski deželni stanovi, zato so ga ohranili. Vprašanje o tem, ali naj grad porušijo ali ne, so prekinili Francozi leta 1797, ko so prvič zasedli mesto. V obdobju Napoleonovih Ilirskih provinc (1809—1813) sta bila na Ljubljanskem gradu vojašnica in bolnica za ranjene vojake.
Po vrnitvi Avstrijcev leta 1815 so grajsko poslopje spremenili v kaznilnico Koroške in Kranjske. Na gradu so bili zapori in v tem času je doživel veliko adaptacij, saj je bil v zelo slabem stanju. Med prvo svetovno vojno se je v grajskih zaporih, kot nevaren politični nasprotnik Avstro-Ogrske, znašel slovenski pisatelj Ivan Cankar. Med drugo svetovno vojno je bil grad namenjen italijanskim zapornikom, po kapitulaciji pa nemškim.
Leta 1848 so potem, ko so Francozi porušili stari obrambni stolp, sezidali današnji razgledni stolp z uro. Leta 1980 so ga obnovili in nadzidali, tako da je to danes najvišja razgledna točka v Ljubljani, s katerega se vidi celo mesto.
Leto 1905, ko je bil na oblasti župan Ivan Hribar, je bilo za Ljubljanski grad najpomembnejše, saj je mesto Ljubljana odkupilo grad od države. Začelo se je proučevanje in restavriranje gradu. Najbolj znamenit načrt za prenovo je podal arhitekt Jože Plečnik, ki pa ga niso nikoli uresničili.
Danes je grajsko dvorišče prizorišče raznih kulturnih prireditev, še posebej v poletnih mesecih se odvijajo razne razstave in drugi dogodki. V gradu sta urejeni tudi dve poročni dvorani, kjer se vsak vikend zvrsti mnogo porok. Stanovska dvorana je preurejena v dvorano z 200 sedeži in je primerna za koncerte komorne glasbe, kongrese in poslovna srečanja. Na grad se lahko sprehodite ali pa se na grič povzpnete z vzpenjačo. Tam pa si lahko ogledate na novo odprti Lutkovni muzej s stalno razstavo slovenskih lutk, se sprehodite čez Kaznilnico ali pa si noge spočijete ob video projekciji zgodovine Ljubljanskega gradu. Vidite lahko tudi fotografije obnove in revitalizacije gradu ter ohranjene baročne stenske poslikave. Ne manjka pa seveda tudi kavarn in odličnih restavracij za gurmane, kot so Restavracija Strelec, kjer je svoje kulinarično znanje naprej predal dr. Janez Bogataj, Gostilna na gradu, idejni skupek mojstrov Hiše Franko in Restavracije As, ter prijetna Grajska kavarna.
S kratkim sprehodom na grad ne morete zgrešiti, saj vam ponuja čudovite razglede ter hkrati širjenje kulturnih obzorij in ples brbončic. Ne smete pa tudi zamuditi enega izmed zanimivih vodenj, ki bo vam in vašim najmlajšim popestrilo dan.
Povzeto po:
- Ljudmila PLESNIČAR-GEC, Tatjana BREGANT, Antična Emona v srcu moderne Ljubljane, Ljubljana 1961
- Branko REISP, Ljubljanski grad, Maribor 1985
- Vasko SIMONITI, Peter ŠTIH, Peter VODOPIVEC, Slovenska zgodovina, Ljubljana 2008
- Ivan STOPAR, Sprehodi po Stari Ljubljani, Ljubljana 1992
- Jože SUHADOLNIK, Sonja ANŽIČ, Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga, arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2009