Revmatoidni artritis – sama sem našla pot

Arogantni zdravnik mi je zatrdil, da mi ni pomoči. Jaz pa se s tem nisem mogla sprijazniti.

Sem ženska petdesetih let. Težave s trdimi sklepi in bolečimi prsti rok so se mi začele pojavljati pred petimi leti. Sklepi so mi otekali, bolečine so bile velikokrat neznosne, večkrat me je skelelo in pikalo po celem telesu. Zdravnica mi je predpisovala zdravila proti bolečinam, od blagih do močnih zdravil. Moje zdravstveno stanje je bilo vsak dan slabše. To me je potrlo tudi psihično. Vedno sem imela voljo do dela, posebno v svojem vrtu, kjer sem se tudi sproščala. Sedaj pa tudi tega dela nisem mogla več opravljati brez bolečin. Kvaliteta mojega življenja je padala iz dneva v dan. Govorila sem si, zakaj mora biti tako, rada bi živela normalno življenje brez bolečin.

Osebna zdravnica me je po dolgem času napotila k revmatologu v Ljubljano. Na pregled sem čakala kar nekaj mesecev. Naročena sem bila ob deveti uri zjutraj. Po treh urah čakanja, sem na vprašanje zdravniku, koliko časa bom morala še čakati, dobila odgovor: »Kdor ne more čakati, naj gre domov, drugače pa na dan tako ali tako pregledam le osem do devet pacientov.« Na pregled sem čakala še nadaljnje tri ure. Skupaj torej šest ur. Ko me je revmatolog pregledal, je ravnodušno dejal, da je moja bolezen dedna in da me bo napotil k ortopedu. Bila sem razočarana nad hitro diagnozo in dogodki celega dne. Revmatoidni artritis? V naši družini ni bilo nikoli take bolezni.

Na pregled pri ortopedu sem čakala ponovno nekaj mesecev. Ortoped mi je dejal, da moram na pregled k nevrologu. Ko sem po čakanju na nevrologa prišla na vrsto, je ta dejal: »Gospa, vas boli zato, ker mislite da vas boli.« Bila sem obupana in prizadeta. Nevrolog  je dejal, da mi lahko predpiše močna zdravila, katera mi bodo uničila nekatere živce in da ne bom čutila toliko bolečin. Ta zdravila sem odklonila in prišla do spoznanja, da kemije nočem več. Od takrat naprej sem se sama postavila v bran bolezni.

Prebrala sem ogromno knjig, člankov, revij, in prišla do spoznanja, da mi lahko pomaga samo prava zdrava prehrana, brez mleka, sira, bele moke in sladkorja. Naključje je prineslo, da sem kupila strojček za stiskanje zelenjavnih in sadnih sokov. Vsak dan sem na tešče uživala sveže pripravljene sokove. Poudarek sem dala soku stebelne zelene. Že po prvem tednu uživanja sokov so se pokazali dobri rezultati. Moji prsti na roki, katerih nisem mogla več popolnoma pokrčiti v pest, so začeli postajati mehkejši, prožnejši. Saj sploh nisem mogla verjeti, kaj doživljam. Ponovno sem začela upati, da mogoče se mi bo pa zdravje povrnilo in to sem si tudi najbolj želela. Po petih mesecih uživanja sokov, se počutim sproščeno, zadovoljno, brez zdravil in kemije. Zelo sem ponosna nase in na svoje delo v vrtu. Vedno sem imela rada svoj vrtiček, katerega sedaj spoštujem še bolj kot kdajkoli prej. Ta moj vrtiček je postal že celi vrt, ker je na njem vse več različnih kultur.

Vedno sem verjela v naravo in mislim, da mi je narava to povrnila.