Mnemiopsis leidyi: rebrača v slovenskem morju, ki ni meduza

Če ste v slovenskem morju opazili prosojno, želatinasto žival z nežnimi mavričnimi odsevi, ni nujno, da je bila meduza. V severnem Jadranu se že več let pojavlja rebrača Mnemiopsis leidyi, tujerodna vrsta, ki je zaradi množičnega pojavljanja in vpliva na prehranske mreže postala pomemben predmet raziskav.

Za človeka je bistvena dobra novica: Mnemiopsis leidyi nima ožigalk kot meduze in kopalcev ne opeče. Ekološko pa je zgodba precej bolj zanimiva. Gre za zelo prilagodljivega planktonskega plenilca, ki lahko ob ugodnih razmerah doseže veliko številčnost.

Rebrača ni meduza

Rebrače spadajo v deblo Ctenophora, meduze pa med ožigalkarje. Na prvi pogled so si lahko podobne, ker imajo mehko, prosojno in želatinasto telo, vendar gre za različni skupini živali.

Ime rebrača izhaja iz osmih vzdolžnih pasov drobnih migetalk, s katerimi se žival premika. Ko svetloba zadene te vrste migetalk, lahko opazimo značilen mavričen lesk. To ni bioluminiscenca, ampak optični pojav zaradi loma svetlobe.

Od kod prihaja Mnemiopsis leidyi?

Vrsta izvira z atlantskih obal Severne in Južne Amerike. Z ladijskim prometom se je razširila v druga morja, pri čemer je najbolj znana njena zgodba iz Črnega morja. Tam se je v osemdesetih letih 20. stoletja močno namnožila in postala eden najbolj znanih primerov vpliva tujerodne morske vrste na ekosistem.

V Sredozemlju in Jadranu se je pozneje pojavljala na različnih območjih. V severnem Jadranu so množičnejša opažanja sprožila podrobnejše spremljanje, tudi pri raziskovalcih Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo.

Zakaj ji severni Jadran ustreza?

Mnemiopsis leidyi je izjemno prilagodljiva. Prenaša precejšen razpon temperature in slanosti, hitro raste in se ob dovolj hrane učinkovito razmnožuje. Plitvi in produktivni deli severnega Jadrana ji lahko v določenih obdobjih ponudijo ugodne razmere.

Njena številčnost ni vsako leto in vsak mesec enaka. Na pojavljanje vplivajo temperatura, slanost, morski tokovi, količina hrane in drugi okoljski dejavniki. Zato enkratno množično opažanje ne pomeni, da bo stanje enako skozi vso sezono.

Kaj rebrača je?

To je ključno vprašanje za razumevanje njenega ekološkega pomena. Rebrača se prehranjuje z zooplanktonom – drobnimi živalmi, ki plavajo v vodnem stolpcu. Med plenom so lahko različni raki planktona, jajčeca in ličinke ter druge drobne planktonske živali.

Raziskave v Tržaškem zalivu so pomembne prav zato, ker ne kažejo samo, da je vrsta prisotna, ampak pomagajo razumeti, kaj dejansko uživa v lokalnem okolju. Takšni podatki omogočajo bolj realno oceno vpliva na prehransko mrežo.

Zakaj je lahko problematična?

Ko je rebrač veliko, lahko pojedo veliko zooplanktona. S tem tekmujejo z drugimi planktonskimi plenilci in posredno tudi z ribami, katerih mladostne razvojne stopnje so odvisne od podobne hrane.

Poleg tega lahko zaužijejo ribja jajčeca in ličinke. Vpliv zato ni samo neposreden, temveč lahko potuje skozi prehransko mrežo. Vendar je pri opisovanju posledic potrebna previdnost: dogajanja iz Črnega morja ni mogoče preprosto preslikati na Jadran, saj se ekosistemi, ribolovni pritiski in okoljske razmere razlikujejo.

Ali ogroža kopalce?

Ne na način, kot ga povezujemo z meduzami. Mnemiopsis leidyi nima ožigalnih celic, zato stik s človekom ne povzroči značilnega pekočega ožiga.

Če jih je v vodi veliko, so lahko za kopalce neprijetne predvsem zaradi želatinastega telesa in občutka, da je morje polno »želatine«. To pa je estetska oziroma uporabniška neprijetnost, ne enaka nevarnost kot pri nekaterih ožigalkarjih.

Kako jo prepoznati?

Telo je prosojno, mehko in približno ovalne do nekoliko krpaste oblike. Najbolj opazen znak so vzdolžni pasovi migetalk, na katerih se ob primerni svetlobi prelivajo mavrične barve. Velikost se lahko precej razlikuje.

V morju je določanje želatinastih organizmov samo po hitrem pogledu težko, zato vsake prosojne živali ni smiselno avtomatično razglasiti za Mnemiopsis. Fotografija iz več zornih kotov lahko strokovnjakom precej pomaga pri določitvi.

Kaj so pokazala leta raziskav?

Ko se je vrsta v severnem Jadranu začela pojavljati množičneje, je bilo veliko vprašanj: ali bo ostala, kako dolgo bo prisotna, s čim se prehranjuje in kako močno lahko vpliva na plankton ter ribe. Danes imamo precej več lokalnih podatkov kot ob prvih zapisih.

Raziskovalci spremljajo sezonsko pojavljanje, številčnost in prehrano vrste ter njen odnos do razmer v okolju. Pomemben premik je prav v tem, da razprava ni več samo »prišla je nova invazivna vrsta«, ampak lahko temelji na meritvah in vzorcih iz našega dela Jadrana.

Zakaj je spremljanje tujerodnih vrst pomembno?

Morsko okolje je odprt sistem. Organizmi se širijo z morskimi tokovi, ladijskim prometom in drugimi potmi, podnebne spremembe pa lahko nekaterim vrstam dodatno olajšajo naselitev v novih območjih.

Ko se tujerodna vrsta pojavi, je zgodnje zaznavanje pomembno, vendar pri planktonskih organizmih popolna odstranitev praviloma ni realističen cilj. Veliko pomembnejši so dolgoročno spremljanje, razumevanje vplivov in dovolj kakovostni podatki za upravljanje morja in ribištva.

Ni razlog za paniko, je pa dober razlog za raziskovanje

Mnemiopsis leidyi je dober primer, kako lahko drobna, na videz nežna žival odpre velika ekološka vprašanja. Za kopalca je predvsem zanimiva posebnost, za raziskovalce pa organizem, ki lahko ob množičnem pojavljanju spremeni razmerja v planktonski skupnosti.

Najbolj koristno je zato opustiti dve skrajnosti. Ni »nevarna meduza«, pred katero bi morali bežati iz vode, hkrati pa ni nepomembna želatinasta zanimivost. Je tujerodna rebrača, katere vpliv je odvisen od številčnosti, sezone in razmer v ekosistemu – prav zato jo je smiselno še naprej spremljati.