Potrošništvo

V čevljih potrošnika v dvomih

Trgovanje je prepredalo svoje korenine že v prsti kamene dobe.

Dolgo časa sem premišljevala, katere misli lahko najbolje zapolnijo moj naslednji prispevek. Nato se mi je posvetilo: Potrošništvo! To kroji večino naših dni, s svojimi slabimi in z dobrimi stranmi. Koliko pa smo do samega nakupovanja dovzetni, pa je povsem druga plat zgodbe.

Pogled nazaj

Industrijska revolucija je napolnila naš svet s številnimi koristnimi izumi, ki so pošteno olajšali vsakodnevno delo. Obenem pa je občutno zajarmila prav vse pore obraza naše matere Zemlje. Kot bi jo z ostrimi trni dolgotrajno prebadala njene življenjske sile željna ogromna divja žival.

V Sloveniji se počasi vračamo nazaj, k naravi, a ob padcu industrije ostajajo vsaj še trgovine. V obliki delovnih mest na tisoče ljudi. Ob tem ne smemo pozabiti, da je delo marsikoga, rojenega na kmetiji v zadnjih nekaj desetletjih zamenjalo služenje kruha v mestu. Iz različnih razlogov, po drugi svetovni vojni pa predvsem zaradi golega preživetja.

Slabost ali prednost?

Prednosti globalizacije je mnogo. Velike korporacije v navezi z bankirji držijo v rokah vse poglavitne niti organizacije življenja človeštva, kar pa pomeni tudi velik nadzor. Svet je povezan. Marsikdo je obogatel na račun darov narave, zlata in žlahtnih kovin. Za kopičenje premoženja je med drugim zaslužna predvsem trgovina. Tu me premoti misel: “Dobrine bi morale biti razdeljene vsaj malce bolj pravično. Kdor je s pomočjo ljudstva, to je potrošnikov obogatel, lahko poskrbi tudi za njihovo blagostanje. Kar pomeni možnosti za dostojno življenje. Novodobno suženjstvo je le senčna, temna groteskna slika bivanja. Ne pomeni ničesar dobrega. Manj kot je denarja v pretoku, manjša je potrošnja. Zato bi morale biti majhne dežele morda bolj odprte in prijazne do tujih investitorjev, saj je tudi njih, navzlic majhnosti (ali zaradi nje) zajela kolosalna roka kapitalizma.”

Na tej točki se lahko ustavim še pri samem konceptu trgovanja. Večino domačih prodajnih polic polnijo razne dobrote z vsega sveta. Ob tem pa potrošnik verjetno le redko pomisli na jekleni ustroj, ki stoji za vsem tem. Odgovora na vprašanji, koliko nafte je potrebno za prevoz živil in drugih izdelkov v domovino in koliko vode je porabljene za pridelavo zelenjave in sadja v tujini, bi presenetila marsikoga. Zato bi naša zelena dežela lahko vstala z malce potolčenih kolen in se začela boriti za svoj obstoj. Kot živahna, zdrava celica sveta, ki ne želi biti (povsem) zasužnjena. Morda počasi že vstaja, a vzpon bo gotovo še dolg. K njemu bi med drugim lahko pripomogla odprta vrata za domače izdelke in pridelke. Tako bi potrošnik lahko iz prve roke pridobil tudi informacijo o samem viru dobrine ter se na primer, na lastne oči prepričal o načinu same izdelave oziroma pridelave. Ter vsaj za nekaj časa verjel, da so vse naštete sestavine na deklaraciji korektno navedene.

Zdravljenje gospodarstva in počasno, a korenito okrevanje bi pripomoglo tudi k razcvetu trenutno bolj šibko obravnavane umetnosti in malce na dno potlačene zabavne industrije. Vse je povezano. Ta krog je treba ponovno skleniti. In pustiti, da stvarstvo zacveti.