Jane gleda svet izpod trepalnic (6) – Feminizem
Prejšnjič: Jane gleda svet izpod trepalnic (5) – O prijateljstvu
Feminizem in italijanska hrana sta me v teh dneh posvojila in zasvojila. Bilo je še večje naključje od tistega, ko sem pri polni zavesti, lunini meni in lačna kot volk gledala pisane slike pic in testenin v kuharski knjigi »dveh požrešnih Italijanov«. Vem, da je knjiga že skoraj zastarela, ampak bil je vikend, celo majčkeno podaljšan, in vikendi so po novem namenjeni dolgotrajnemu in nenasitnemu neženju brbončic.
Obenem sem v teh dneh prisluškovala tolikim pogovorom o žensko-moških razmerjih, da sem prenehala šteti. Začelo se je s knjigami, seveda, in ženskimi avtoricami, ki pišejo »po žensko« oziroma ne pišejo »po žensko«, ampak jih kljub temu uvrščamo med tiste, ki pišejo »po žensko«. Ne da me slednje ne bi zanimalo, ampak prav malo veselja najdem v razpravah, ki to »ženskost« v književnosti postavljajo v ospredje kot nekaj kužnega in nepredstavljivega za moške. Saj moški baje ne poznajo bolečin menstrualnega cikla, porodnih krčev in voskanja bikini predela, zato je takšna literatura za moške nerazumljiva in pika. Temu primerno jim junakinja ali avtorica (saj tako ali tako vse pišejo iz lastnih izkušenj) nameni veličastno izkušnjo kastracije in blagoslovi ženskost.
Blagoslovu ženskosti sem nazdravila z izbrano kavo ter piškoti alla grancereale in amaretti di saronno. Na koncu je sledilo crkljanje z Darcyjem, prosecco in succo di ananas v stilu italijanskih priseljenk v the Big Apple of Ney York, ki so kuhanje ta prave polente zamenjale za roza koktajle, pin up heels in plastične minđuše. Vmes sva z Darcyjem snedla še kup zmuzljivih peperoncinov s spaghettini in zajetnim pljuskom izpod oljčnega drevesa. Ko sem mu na glas prebirala Christino Rossetti (angleško pesnico italijanskih korenin), se je Darcy kar sesedel v kepo izza računalnika. Na njegovem ekranu je pisalo, kako zelo toksična zna biti italijanska rodovitna zemlja. O tem sem slišala že mesece poprej, zato me ni niti malo odvrnilo od italijanske cucine. Potem se je Darcy spomnil še izleta v Rim, avtoceste in dolgih zelenjavnih nasadov tik ob njej. Zatorej, je sklenil, nič italijanskega. Niti italijanske poezije več ne, sem mu zamrmrala na uho.
Tisto popoldne je minilo kot blisk, ob recitiranju poezije in slinjenju ob papirnatih picah ni ostalo več veliko časa za mojo »žensko dolžnost« po iskrenem feminističnem duhu. Darcy je predlagal lahko kosilo v restavraciji. Ko sem zvijala italijansko rukolo z italijansko mocarelo, namakala italijanske kruhke v kombinacijo italijanskega oljčnega olja in italijanskega balzamika, sem se spomnila krasnega reklamnega slogana: zdravje z italijanske avtoceste. Solato, ki je pokala od zdravja, sem poplaknila z vodo iz plastenke, obogateno z minerali in vitamini. Nazdravila sem na feminizem in dejstvu, da moj moški ločuje smeti, zna uporabljati pralni stroj, detergent za pomivanje posode, likalnik in sesalec. In čeprav bo zanikal, je Darcy feministka.
Pred mnogimi leti, ko sem prvič slišala reči moškega, kako se je izrazil za feministko, se mi je to zdelo genialno razodetje. Bila sem prepričana, da – če si feministka in povrh še moški – moraš biti ustvarjen iz krasne sanjske snovi, potrebne za harmonično ravnovesje moške in ženske plati. Saj nikoli ni bilo zgolj v sežiganju modrca, mar ne?
Naslednjič : Jane gleda svet izpod trepalnic (7) – Popolna ženska