Pot iz odvisnosti – zakaj?
Ko se znajdemo pred osebo, ki trpi zaradi odvisnosti, naj si to bo katerakoli odvisnost, se velikokrat vprašamo zakaj? Zakaj prav on ali ona? Zakaj od vseh poti prav ta? Na vse te zakaj vam nihče v tistem trenutku ne bo znal odgovoriti.
Pri vsaki odvisnosti oseba, ki je vpletena, trpi. Čeprav tega trpljenja na zunaj ne pokaže, lahko pravimo: duša te osebe trpi. Živi v nekem nenehnem strahu, nerazložljivem, paranoji, ki ponavadi obstaja samo v njegovi glavi, v nekih obsojanjih, češ, da je z njim nekaj narobe, vse dokler ne vzame svoje droge. Bojazni, ko hodi po ulici, ko se zdi, da vse oči strmijo vanj, da z njim nekaj ni v redu, da … vse dokler ne dobi tistega, kar misli, da potrebuje, in potem tega kar naenkrat več ni. Njegove misli postanejo bistre, strahovi samo spomin. Postane varovan oklep.
Zakaj …?
Starši …? Smo mar res krivi mi? Ste krivi vi? Ne. Niti družba, ki smo jo spoznali. Vsak je svoj krivec. Ljudje, ki so odvisni, so po navadi lahkoverni, zelo iznajdljivi, po drugi strani pa ranljive, nežne osebe. Ne pustijo se spoznati. Njihov jaz je nekje potlačen, ponavadi zelo globoko, zato ga ne izpostavljajo svetu. Takšne osebe nimajo izražene osebnosti, iščejo sebe v nekih idolih, domišljiji, se iščejo.
Vsi se bojimo, da naš otrok ne bo zabredel. Kujemo ga v varovalo, pa je vse zaman. Ko se nekdo počuti tako veličastno ob tisti, katerikoli drogi, ga je težko prepričati drugače. In razbite družine. Je to pogoj? Ne. Ravno takšni otroci, mladostniki po navadi odrastejo v odločne osebe, ki bodo samo poskusili, pa še to verjetno ne, opravka s tem pa ne bodo želeli imeti. Jim je bilo preveč reči odvzetih. Ravno oni so močnejši, odločnejši in v ta svet ne bodo vstopili. Torej, kaj je potem vzrok? Nobena knjiga ga ne pozna, še tako dober zdravnik, psihiater to podzavest odvisnika težko razišče. Vsak ima svoj vzrok.
Torej, moje mnenje – potrebno je samo verjeti. Verjeti in si želeti. Edino zdravilo. Da pa nekdo pride do tega, je to dolga pot. Tako za osebo, ki je odvisna, kot tudi za ljudi okoli nje.
Najhujši trenutek za vsakega odvisnika, pa si lahko še tako zapiramo oči, je dan brez droge. Odtegnitveni sindrom. Abstinenca. Večina oseb se ne zaveda, skozi kakšno trpljenje odvisnik hodi. Mislijo, da, če nekdo premaga dan ali dva, je to zmaga. Pa ni. Verjetno še ni takšnega primera. Pri osebi, ki je dlje časa odvisna, se pojavljajo dvomi, ali je sploh smiselno prenehati, čeprav ve, da to, kar počne, nikamor ne vodi. V dolgi odvisnosti se telo določene substance navadi in ob vsakem prejemu le-te je takšna oseba nič drugega kot vsak normalen človek, normalna. In samo normalna. Lahko zjutraj vstane, počne vsakdanje stvari. Ampak ko njegove droge ni, takrat telo začuti pomanjkanje in odvisnik postane agresiven, nestrpen, nemiren, lahko tudi preveč občutljiv. Temu sledijo neprespane noči, tresenje udov, živčnost, depresija, potenje … Teh simptomov je toliko, da človek, ki gre čez to enkrat, dvakrat, večkrat, na koncu obupa in ostane odvisnik do konca. Dokler živi. V tej osebi je takrat strah pred tem, da ne zmore, tako velik, da si ne upa prekiniti nikoli več. Obupa.
Vsak odvisnik si enkrat reče dovolj je. Razlika je samo, da je pri nekaterih ta beseda misel, pri tistih, ki uspejo, pa je želja. Verjamem, težko je zaupati sam sebi, samo dokler tega pri sebi vsak posameznik ne odkrije, je do takrat še vedno nepripravljen. In so zaman lepe besede, lepa darila, še celo ljubezen. Če smo iskreni, odvisnik ne zna ljubiti, oziroma je to zanj nekaj najtežjega. V prvi vrsti na njihovem seznamu je ”vedno moram imeti” in samo to je njihova edina znana ljubezen.