O notranjem otroku

Večina ljudi ima otroštvo. Nekateri ga imajo dolgo in uspešno. Nekateri imajo kratko otroštvo. So pa tudi tisti brez otroštva. Slednji ga morajo odkriti, da lahko sploh kdaj odrastejo.

Notranji otrok kot jedro odrasle osebnosti

Vsi imamo najzgodnejši, prvi spomin. Nekateri se ga spomnijo kot toplega, prijetnega, polnega bližine. Nekateri imajo o prvem spominu bolj slabo mnenje ali pa o njem ne želijo govoriti. In so tudi takšni, ki se ga ne spomnijo. Ljudje v odraslosti črpamo svojo energijo ravno iz otroštva. K njemu se ves čas vračamo, nezavedno. Skozi naše občutke tekom življenja, skozi naše življenjske dogodke, situacije, vzpostavljamo stik z nezavednim. Vsak objem, poljub, klofuta ali zavrnitev/frustracija odpre komunikacijski kanal med našim zavednim in nezavednim. Dober primer je spolni odnos. Ljubljenje med moškim in žensko. Ob ljubkovanju in izkazovanju nežnosti gremo skozi vse tiste paralelne občutke, ki smo jih imeli, ko smo podobno situacijo doživljali z našim staršem v zgodnjem otroštvu. To je proces, v katerem stvari postavljamo na svoja  mesta, v katerem smo srečni ali žalostni, v katerem se še bolj odpremo ali še bolj zapremo – vse odvisno od naše izkušnje.
Vse to je povezava z našim bistvom, kajti naš notranji otrok (torej naša izkušnja iz otroštva) je tista, zaradi katere se počutimo živi. Je naša “primarna povratna informacija”. Je tisto, kar nas opozarja o našem psihičnem zdravju. Pošilja nam signale, ali je bilo vse v redu takrat, ali je vse v redu zdaj. Lahko doživimo blokado ali umik, ki nas prisili, da se sprašujemo, zakaj se nam to dogaja.
Naš notranji otrok je naša zmožnost za mentalno zdravje. Lahko je naša vedrina življenja, lahko pa je naše hudičevo prekletstvo, ki nas muči in križa vse dotlej, dokler se iz tega ne naučimo tistega kar se moramo – in končno odrastemo.

Posledice motenj v stiku z notranjim otrokom

Najhujša stvar, ki se nam psihično lahko zgodi je, da izgubimo stik s svojim notranjim otrokom. Prekine se naš vir vitalne energije. Postaramo se mnogo prezgodaj. Uniči se naše veselje do življenja. Oziroma bolje rečeno – ga onemogoči. Je kot zastoj v WC školjki; posledica je, da nam nazaj udari vsa greznica. In tako je tudi prav!
Vsak problem, povezan z našim notranjim otrokom privede do hudih življenjskih težav. Te težave pa moramo jemati kot simptom, kot opozorilo, da je nekaj narobe. Edino tako lahko namreč pridemo do rešitve! Prvi korak do procesa zdravljenja pa je seveda ta, da si to priznamo. Priznamo si, da imamo problem. Kajti, če si tega ne priznamo, se še naprej vlečemo za nos po naši megleni, od greznice zaudarjajoči (ne)resničnosti.

Pomanjkanje zveze z notranjim otrokom ustvarja hudo praznino. Ljudje v taki situaciji se zaradi nezavedanja o dejanskem problemu spravijo zapolniti ta prostor s prazno, ponavljajočo se intenzivnostjo. To se ponavadi manifestira v obliki promiskuitetnih spolnih odnosov, kompulzivne masturbacije, pornografije, spremljanja poceni romantičnih/emocionalnih zgodb, v odvisnosti od interneta in socialnih omrežji, odvisnosti od odnosov, od trpljenja, mučenja sebe (ali nekoga drugega), od zvez z nevarnimi ali vprašljivimi osebami, v hazardiranju, adrenalinskih športih, itd. … Najpopularnejša “pobega” pa sta seveda alkohol in droge.
Ljudje tako polnimo praznino z lažjo, ker ne vemo niti, da smo prazni. Kar pa v resnici potrebujemo pa je toplina in bližina – občutek avtentične, prave varnosti, ki ga praviloma dobimo od svojih staršev. Ta isti občutek tako moški in ženske iščemo tudi v odraslosti drug v drugem. To je tisto, kar v resnici “vžge” pri ženskah in pri moških (v kolikor ne trpijo za nevrozo).
Ostali problemi povezani s pojavom “odrezanosti” so npr. nedejavnost, sanjarjenje, nezmožnost pripeljati stvari do konca, nenehno obotavljanje, nezmožnost prevzemati odgovornost, izmikanje, periferičnost, površinskost, zlaganost … Vse to je značilno tudi za nevrozo puer aeternus (nevroza večnega otroka), ki korenini v nepredelanem “materinskem kompleksu” (ali “očetovskem kompleksu pri ženskah) in zaradi patološke navezanosti na starša nasprotnega spola (včasih tudi istega spola!) preprečuje človeku, da živi svoje življenje. Takšna nevroza prav tako predstavlja obliko “odrezanosti”. O tem problemu zelo dobro govori knjiga “Puer aeternus” Marie-Louize von Franz iz leta 1988, ki skozi analizo Saint-Exuperyjevega dela Mali princ ponazori pojavne oblike omenjene nevroze

Življenje je torej potrebno živeti polno – z vsebino – bližino, ki jo obkroža mir in ne s prazno intenzivnostjo, ki polni vakuum osamljenosti. Notranji otrok je tisto kar nam to lahko omogoči.

O Kekcu

Kekec, ta naš lasten slovenski arhetip, junak Josipa Vandota poznan iz prvih slovenskih filmov (1951), odlično ponazarja lik notranjega otroka. Kekec, je po besedah dr. Mira Cerarja: ” … vrstna (generična) oznaka za tistega, ki je nekoliko otročji, smešen, preprost, nagajiv, naiven ali kaj podobnega. … A Kekec ni otročji, pač pa je otrok. … bistveno je, da njegova otroška ali mladostna narava v sebi nosi življenjsko svežino, vitalnost, moč. Torej prav tisto, kar danes manjka v slovenski narodni substanci, zato smo vedno bolj nezadovoljni sami s seboj, pri čemer zaradi politikantskih in drugih brezplodnih prepirov in sovraštev še naprej vidno izgubljamo individualno in kolektivno življenjsko moč oziroma energijo.” (2013:22). Namen tukaj seveda ni razglabljati o slovenski politični situaciji, je pa ta tekst dober pokazatelj tega, kar naš junak Kekec predstavlja in to je lik značilnega otroka. Pomanjkanje tega pristnega stika pa je, tako kot Dr. Cerar opaža v našem družbenem prostoru, moč zaznati kot malodušje in sovražnost v posameznikih, za katere bi lahko trdili, da niso ravno v stiku s samim sabo. To pa je značilnost nevroz. Cerar dalje piše: “Kekec je res šaljivec, na trenutke celo komedijant, toda ko gre zares, je nadvse resen, odločen, odgovoren in pošten …” (2013:22). V tem odstavku je Cerar opisal Kekca kot idealni oris odraslega, ki je v stiku s svojim notranjim otrokom; je torej sposoben otroške igrivosti in komičnosti, po drugi strani pa je ob nastopu življenjskih izzivov sposoben nastopiti kot zrela odrasla osebnost. Cerar je nato zapisal še: “Pa poglejmo, kaj nam prinaša in predstavlja Kekec. Prvič, radost oziroma veselje do življenja. Le kdo ne pozna njegovega petja: “Dobra volja je najbolja …!” Drugič, ustvarjalnost in spretnost, ki se sicer včasih izražata kot navihanost ali nagajivost, vendar pa hkrati vedno pomenita podjetnost in hotenje, da se stori nekaj novega, dobrega in koristnega. Tretjič, delavnost: Kekec si prizadeva, da dobro in pravočasno opravi svoje delo. Četrtič, pogum, ki se kaže v tem, da fant nenehno premaguje svoje strahove in si postavlja vedno višje cilje. Petič, poštenost in iskrenost – Kekec ni zahrbten, hinavski, lažniv ali potuhnjen; za prijatelja in vsakogar, ki resnično potrebuje pomoč, je pripravljen storiti vse, kar zmore. V slednjem se kaže že šesta Kekčeva lastnost, ki jo je mogoče imenovati sočutje in volja do pomoči drugim.” (2013:23). Ta poved tako opisuje vse kar bi lahko v praktični izvedbi delovalo zdravilno za vsako odvisnost ali puer aeternus nevrozo. Notranji otrok je zelo pomemben za duševno zdravje!
Slovenski lik Kekca tako resnično pooseblja vse, kar je značilno za otroka, ob enem pa tudi vse kar je značilno za notranjega otroka sposobne, odgovorne in etične odrasle osebe. Je tista bit, s katero bi moral biti vsak človek v neprekinjeni povezavi.

Sklep

Ugotovimo lahko torej, da je vez z notranjim otrokom tudi v odrasli dobi zelo pomemben element duševno zdravega življenja. Z njegovo pomočjo se razvijamo, rastemo, omogoča nam tista najgloblja čustva v najpomembnejših odnosih skozi vzpostavljanje povratnih zvez z nezavednim, omogoča nam nadzor nad našim duševnim zdravjem in nad skladnostjo našega vedenja z resničnostjo.Vse to omogoči človeku, da se čimbolj približa tistemu tako iskanemu idealu sreče. A najbolj srečni smo lahko v našem otroštvu, v odraslosti pa nam to otroštvo služi kot popotnica za doživljanje te otroške sreče tukaj in zdaj. Je naša pozitivna karma iz preteklosti.
Negujmo otroka v sebi in se kdaj prav po otroško nasmejmo!

To je moj pogled!

vir:
– Cerar, M.; Slovenci na popravnem izpitu, Škofja Loka: 2013