Penzionist, kaj pa je tebe treba bilo?
Ure in dnevi včasih tečejo prav počasi, leta pa minejo kot bi trenil. To spoznaš šele takrat, ko postaneš penzionist.
Ko si mlad, si poln energije in načrtov, odločiš se za poklic, si poiščeš službo in ustvariš dom in družino. Seveda te spremljajo tudi skrbi in težave, toda vseeno stopaš pogumno naprej z upanjem, da bo bolje.
In leta minevajo in minejo; otroci odrastejo in odidejo, ko si ustvarijo svoja gnezdeca, sam pa še naprej hodiš v službo. Pa ob mladih sodelavcih spoznaš, da boš moral svoje delovno mesto slej ko prej prepustiti njim. Pogosto te sprašujejo: »koliko pa vam še manjka do penzije?« Imaš občutek da komaj čakajo, da se posloviš. In res pride dan, ko zadnjič sedeš za svojo pisalno mizo in jo začneš pospravljati. Sodelavce za slovo povabiš na kosilo ki se konča z obljubami, da bi se tudi v bodoče še srečevali.
Prve dni se zdi, kot da imaš dopust – ampak nato ugotoviš, da to ni to. Dnevi minevajo precej drugače kot takrat, ko še hodiš v službo. Vesel si, ker postaneš gospodar svojega časa in kar hitro se navadiš na nov ritem. Lepo je, ker lahko delaš vse tisto, za kar ti je zadnja desetletja zmanjkalo časa. Uživaš v vsem, kar delaš z veseljem – toda veselje je skaljeno, ko v trgovini za svojim hrbtom nehote slišiš opazko, ki ti je namenjena: spet eden več pri državnih jaslih. Človek bi se najraje obrnil in opazko pokomentiral…pa ostaneš tiho, na široko odpreš oči in pogoltneš slino. In ko prideš domov, odpreš časopis ali prižgeš televizijo ter prebereš ali slišiš od gospodov, ki so nedolgo nazaj obljubljali tisoč evrov pokojnine, da so pokojnine (nekaj nad petsto evrov) previsoke in da jih bo treba, zaradi težkega gospodarskega položaja, verjetno znižati. Stemni se ti pred očmi; kaj se dogaja? Ali se mora gospodarska kriza res reševati na račun že tako nizkih pokojnin? Penzionist, ki ima pokojnino višjo od 622 evrov, ni upravičen do regresa – do njega pa so upravičeni prav vsi v javni upravi, četudi je njihova plača višja od tega zneska. Ne morem se sprijazniti z mislijo, da upokojenci predstavljamo tako velik strošek in breme družbe, saj smo (skoraj) vsi vsa leta plačevali v pokojninsko blagajno toliko, kot je bilo zapisano v zakonu.
Škoda da tisti, ki odločajo o kvaliteti naših življenj nikoli ne pomislijo, da tudi sami ne bodo večno mladi in pa o tem, da upokojene babice in upokojeni dediji vsak dan pomagamo svojim otrokom in njihovim družinam: poskrbimo za varstvo vnukov, če so bolni in zato njihovim staršem ni treba koristiti bolniškega staleža (nadomestilo za stalež je tudi strošek), poskrbimo za varstvo med počitnicami, saj v večini primerov starši nimajo toliko dni dopusta kot otroci počitnic, otroke vodimo na razne tečaje, v glasbeno šolo in še kam (kjer starši prispevajo za kritje stroškov teh javnih ustanov). Žal pa je nemalokrat od pokojnine staršev odvisno tudi življenje otrok in njihovih družin, ko so ti ostali brez vsake denarne pomoči (v večini primerov ne po njihovi krivdi).
