Pred leti sem imela čast sodelovati na razstavi v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, kjer je bil predstavljen umetnik Pablo Picasso. Ta razstava mi bo za vedno ostala v lepem spominu, saj ni bila čisto tipična razstava. Namreč, na njej niso bile na ogled umetnikove najbolj znane umetnine, pač pa so bila predstavljena malo drugačna in ne tako poznana dela tega največjega umetnika 20. stoletja.

Pablo Picasso

Pablo Picasso je bil zelo vsestranski umetnik, saj se je lotil vsega, česar si lahko človek zamisli. In na tej razstavi je bilo mogoče občudovati kar nekaj teh zvrsti, v katerih je ustvarjal: plakate, keramiko in njegove grafike. In zdelo bi se mi nesmiselno, da ne bi nekaj teh čudovitih in zanimivih umetnin predstavila tudi vam, tako kot sem jih takrat učencem, ki so prišli v Ljubljano iz cele Slovenije na obisk te razstave.

VSESTRANSKI PABLO PICASSO

Vsi verjetno dobro poznamo življenje Picassa, kljub temu pa bi rada podala nekaj osnovnih stvari, da si osvežimo spomin.

Pablo Picasso se je rodil leta 1881 v Španiji. Njegov oče je bil učitelj risanja, zato ni čudno, da se je umetnik podal po njegovi poti in pri 15 letih je celo že imel svoj prvi atelje. Zanimivo je dejstvo, da je Picasso vzel svoj priimek po mami. Trdil je, da je bolj ekstravaganten in vpadljiv kot očetov (Jose Ruiz Blasco), poleg tega pa je imela njegova mati zelo močan značaj in je držala družino skupaj, medtem ko jih je oče komaj preživljal. Picasso se je na očetovo željo vpisal na fakulteto za umetnost, vendar je študij kmalu opustil, saj je bilo takrat zanj vse preveč akademsko; prerisovanje antičnih kipov res ni bil pravi izziv zanj. Ker v Španiji ni našel dovolj boemskosti in se je počutil ujetega, se je preselil v Pariz, kjer je imel že leta 1901 svojo prvo samostojno razstavo, ki mu jo je omogočil trgovec z umetninami Ambroise Vollard.

Ambroise Vollard

In po čem je Picasso najbolj znan? Seveda po tem, da je bil ogromen ženskar. Pri Picassu so bile umetnost in ženske neločljivo povezane, kar je ena izmed pomembnejših lastnosti pri njegovem ustvarjanju. Vsak prihod nove ljubice v njegovo življenje je napovedal nov umetniški slog. Svoje ženske je nenehno portretiral in če se ne ve točno, katera je na sliki, se pogleda samo letnico in se takoj ugotovi, za katero osebo gre. Ena izmed njih naj bi bila celo Slovenka Zorana, sicer živeča v Ameriki. Prav ona je nato zbirala njegove keramike in jih posodila za razstavo, ki je bila na ogled leta 1995 v Cankarjevem domu.

PLAKATI

V galeriji v podhodu Ajdovščina so bili na eni izmed velikih sten obešeni plakati, ki jih je Picasso ustvaril za svoje razstave, drugo steno pa so krasili plakati, ki so bili prav tako narejeni za njegove samostojne in skupinske razstave, vendar s strani galeristov.

Picasso se nikoli ni želel opredeljevati, v kateri slog spada njegovo ustvarjanje, vseeno pa ima kar nekaj določujočih značilnosti. Na začetku je živelo njegovo žalostno modro obdobje (1901-1904), kjer je upodabljal ljudi z roba družbe; revščino, prostitutke in invalide. Nato je spoznal veliko ljubezen Fernando in razvilo se je rožnato obdobje. Na plano so prišle svetlejše barve in bolj vesele teme, čeprav še vedno melanholične. Kot sem že prej omenila: nov prihod ženske, nov način upodabljanja. Velikokrat je slikal tudi akrobate, kar je bilo vidno na kar nekaj plakatih, saj je zelo rad hodil v cirkus. Vendar pa ga niso toliko zanimale veščine, ampak je raziskoval neskladja med odnosi pri nastopajočih. Na enem izmed plakatov je bilo očitno nesorazmerje med gibljivo žensko figuro in ogromnim moškim, ki izgleda kot nekakšen kip. Spet na drugem je bila gospa Canals, Italijanka, ki jo je Picasso upodobil kot vzvišeno Španko. Bila je žena njegovega dobrega prijatelja Ricarda, ki ga je kasneje naučil jedkanja (grafična tehnika).

GUERNICA

Razstavljen pa je bil tudi Picassov najbolj znan motiv, Guernica, a slika ni bila original, pač pa plakat. Picasso je v svojem dolgem življenju preživel obe svetovni vojni, špansko državljansko vojno ter tudi korejsko; in vsi ti svetovni konflikti so njegovemu slikarskemu opusu pustili ogromen pečat. Vrh svojega slikarskega razvoja je Picasso dosegel leta 1937 s to veliko oljno sliko, ki jo je ustvaril za španski paviljon na Mednarodni razstavi v Parizu. Pravzaprav bi moral ustvariti fresko, za katero je že delal pripravljalne skice, vendar je kmalu prišla novica, da so nemška in italijanska letala po zahtevi generala Franca bombardirala špansko mesto Guernica in ga zravnala z zemljo. Še hujše pa je dejstvo, da se je napad zgodil na ponedeljek, ko so imeli meščani semenj in so bili vsi zunaj; otroci, starši, babice, dedki, živali. To ga je tako prizadelo, da je Picasso takoj začel s slikanjem novega motiva, nato pa v dveh mesecih ustvaril ogromno platno Guernica. To je bilo zanj kar veliko, saj je večino stvari naredil v zelo kratkem času.

Pred tem dogodkom se umetnik ni ukvarjal s politiko in čeprav ga ni doživel na lastne oči, je stopil na stran ljudstva, ki ga je zadel vojaški udar fašističnega generala Franca. Pravijo, da je bil napad na mesto ključni trenutek v zgodovini, saj je vojaški stroj prvič izvedel genocidni napad na nedolžne ljudi, ki z vojno niso imeli neposrednega stika. Zato ni čudno, da se je Picassov pogled na življenje spremenil. Umetnik je sestavil sliko iz motivov, ki jih je uporabljal skozi cel svoj opus (biki, ženske, konji). Če vzamemo simbolne vrednosti te umetnine, on sicer sam pravi, da ‘likom nikoli ni pripisoval nobenega pomena. Bik je zanj bik, konj je konj. Če pa kdorkoli s svojo interpretacijo odkrije kaj novega, pa tudi v redu.’ Ampak seveda umetnostni zgodovinarji so ga razčlenjevali in vsak po svoje je nekaj našel.

Celotna zgodba se odvija v eni sobi. Ženska, ki gleda skozi okno naj bi bila prvotno Marie Therese Walter, ena izmed zelo pomembnih žensk v Picassovem življenju. Njo se na njegovih slikah vedno spozna po nosu. Ampak umetnik ji je potem odvzel identiteto, saj konec koncev Marie nikoli ni bila v Guernici. Če povzamemo iz knjig, jo je predstavil kot luč, ki prinaša upanje. Ostale tri figure so naslikane v neznosnem trpljenju. Zanimivo pri Picassu je, da je trpeče like vedno risal z vzdignjeno glavo, saj je pravil, da te agonija prisili, da glavo dvigneš in ne spustiš. Tudi jezike je umetnik zamenjal z rezili, ki nakazujejo krik. In vsi liki strmijo k luči, upanju na boljše čase. Na tleh pa leži razčetverjen vojak, čigar roka še vedno stiska razbit meč, iz katerega raste roža, spet lahko simbol upanja. Na levi strani stoji bik, ki ponazarja trpljenje, lahko bi rekli celo Hitlerja, konj na sredini slike pa nedolžno špansko ljudstvo, ki se zvija v agoniji. Predstavljal naj bi nesmiselnost vojne. Zgoraj žari žarnica v obliki zlobnega očesa, ki preži na njegovo trpljenje. Za podobo žarnice bi se umetnik lahko odločil zaradi njenega španskega poimenovanja »bombilla«, ki je zelo podobno besedi »bomba«. Seveda pa še enkrat poudarjam, da so vse to interpretacije strokovnjakov in ne umetnika samega.

Pablo Picasso: Marie Therese Walter

BITKA NA NERETVI

Poleg plakata Guernice je bil razstavljen še en, ki je zelo dragocen. V celotni svoji karieri je Picasso naredil le dva plakata za kinematografijo (en od teh je bil za Dalíjev film Andaluzijski pes, 1929), ta, razstavljen v Ljubljani pa je zelo pomemben za našo zgodovino. Film Veljka Bulajića Bitka na Neretvi (1969) je en največjih dosežkov jugoslovanske kinematografije, saj je bil nominiran celo za Oskarja. Bitka na Neretvi, znana tudi pod imenom Bitka za ranjence, je bila hud boj partizanov in nacistov med 2. svetovno vojno. Bitka se je bila v goratem delu Bosne ob reki Neretvi, kjer so manj številčnejši partizani poskušali obraniti ne le sebe, pač pa tudi na tisoče beguncev, ki so bili pregnani iz svojih vasi. Vsi skupaj so se premikali proti še edinemu stoječemu mostu na reki pri mestu Jablanica, zato je bil ukaz, da morajo ta most porušiti, popolnoma nepričakovan, na koncu pa jim je vseeno uspelo ukaniti nasprotnike.

Film je požel ogromno navdušenje v svetu, še večjega pa je bil na našem ozemlju deležen umetnik Picasso, ki je za prvo predstavitev filma v Sarajevu ustvaril ta plakat. Film je umetnika neznansko prevzel, saj je partizansko bitko verjetno podoživljal podobno kot napad na Guernico. Zanimivo je, da za svoje delo ni želel prav nobenega honorarja, pač pa je bil navdušen nad plačilom v obliki zaboja najboljših jugoslovanskih vin.

Imel je le dve zahtevi: da bo naslikal motive iz svoje serije Sabink in da bo plakat nujno rdeče barve, kar spet ponazarja trpljenje. In kdo so te Sabinke? Ko je Romul ustanovil mesto Rim, so bili v njem skoraj sami moški, saj je sprejel vse potepuhe in kaznjence. Seveda so si vsi ti moški želeli ženske družbe, zato so se odločili, da bodo sosednjemu plemenu ugrabili mlada dekleta. Sabinski moški so takoj začeli vojno, vendar pa so se dekleta uprla in rekla, da jim je v Rimu lepo in da si želijo ostati. Tako sta se obe strani pomirili in združili. Celo vladati so začeli izmenično, eno leto Rimljan, spet drugo Sabinec.

Pablo Picasso: Ugrabitev Sabink

Pa naj še kdo reče, da Picasso ni zavestno upodabljal motivov, ki imajo zelo globoko konotacijo.

V naslednjem prispevku vam bom predstavila še več umetnin z razstave in kako je njegova umetnost vplivala na samega Picassa.