Marija in njen motiv v umetnosti

Ste se kdaj med obiskom cerkve zalotili, da občudujete čudovite umetniške stvaritve in pravzaprav ne veste čisto dobro, zakaj je Marija naslikana tako in ne drugače? Zakaj je na različnih slikah njena zgodba popolnoma drugačna? In zakaj se pojavi na nekaterih slikah, spet na drugih ne? Ter zakaj ima včasih poleg sebe malega Jezusa, včasih rože, zakaj nekje stoji ter nekje sedi?

Realno gledano lahko v biblijskih virih le malo beremo o sami Mariji, saj nastopa samo v Evangelijih in Apostolskih delih. Zato moramo v roke vzeti apokrifna dela, če hočemo kaj več izvedeti o njenem življenju. To so spisi, ki so bili izločeni iz kanona, vendar močno vplivajo na umetnost in razvoj motiva, saj so bolj pripovedni. V njih se je izoblikovala celotna zgodba o Mariji ter njenih starših, Joahimu in Ani.

Mariološka ikonografija (veda, ki se ukvarja z določanjem ter poimenovanjem upodobljenega) se je skozi zgodovino razvijala zaradi različnih pobud, ki jih lahko danes brez problema raziskujemo. Marija je bila za Mater Božjo razglašena na efeškem koncilu leta 431, iz katere se je razvil motiv Sedes Sapientiae. Druga značilnost Marije je bila sprejeta  na lateranskem koncilu leta 649, tj. lastnost Marije, ki je ohranila deviškost tudi po porodu. Vplivala je na bogatejši razvoj motivov Oznanjenja in Rojstva, iz nje pa je izšel tudi motiv Marije v Rožni uti. Najmlajša dogma je Marijino vnebovzetje, ki je bila potrjena šele 1.11.1950, razglasil pa jo je papež Pij XII.

PRED EFEŠKIM KONCILOM

Pred letom 431 je bila motivika Marije v likovni umetnosti povezana z odrešenjem. Največkrat je bila upodobljena na sliki Rojstvo in Poklon kraljev. Nikoli ni samostojen motiv edino v podobi molivke ali matere z otrokom. Slednja se naslanja na starejše vzore iz rimske umetnosti (doječe žene) ter tudi egipčanske, kjer je pogost motiv Izide, ki doji mladega Hora.

PRED ZAČETKOM IKONOKLAZMA LETA 726

Marijin kult je bil pred 8. stoletjem predvsem na Vzhodu, zato ni čudno, da so se novi tipi motivov pojavili ravno v Bizancu. Marija je postala avtonomen ikonografski motiv s prostorom v glavni apsidi. Začne se tudi intenziven razvoj narativnega Marijinega cikla.

Glavni ikonografski tipi v tem času so

a) Nikopoía (gr. ki prinaša zmago), tj. Marija frontalno sedi na prestolu, Kristusa drži v naročju z obema rokama

b) Hodegétria (gr. ki kaže pot), tj. Marija stoji, Kristusa drži v levi roki, z desnico pa kaže nanj

c)  Eleoúsa (gr. nežno ljubeča), tj. Marija ljubkuje Kristusa v naročju

d) Galaktotrophoúsa (gr. dojiti), tj. tip doječe Marije

e) Maria orans, tj. celopostavna Marija v drži orante/molivke

f) Platytéra (gr. širša od neba), tj. Maria orans s Kristusom v medaljonu ali ščitku na prsih.[1]

 

ZAHODNA EVROPA DO ROMANIKE (11.-13. stoletje)

Za zahodni svet sta značilna izpostavljanje čustvenosti ter naturalizem (skrajna oblika realizma). Prevladujoči tip je prestolujoča Marija z detetom, ki pa močno variira.

a) Maria Regina Coeli (Nebeška kraljica), tj. Marija frontalno sedi na prestolu s Kristusom v naročju, obdana je z angeli

b) Maestas Mariae (Slava Marijina), tj. Marija ima v naročju Kristusa, frontalno sedi na prestolu, ki je v mandorli, vendar zraven ni simbolov evangelistov kot pri Maestas Domini

c) Sedes Sapientiae (Prestol modrosti), tj. Marija s Kristusom v naročju sedi na Salomonovem prestolu, ki ga obdajajo stilizirani levi, ponavadi so zraven še personifikacije Marijinih kreposti.[2]

GOTIKA (13.-15. stoletje)

Obdobje gotike je znano po tem, da želi sakralno približati človeku. Ravno zato Marija postaja vse bolj človeška, razumevajoča in mila, predvsem v vseh pogledih bližje vsakemu posamezniku. Takemu razvoju pa botrujejo tudi novi viri za razvoj ikonografije, npr. nabožna poezija, marijanske himne, legende, misteriji in mirakli, še posebej pa številna romanja in čaščenje vedno večih relikvij. Od starejših ikonografskih tipov se ohrani Marija Nebeška kraljica in Marijino kronanje. Okrog leta 1400 se pojavijo Lepe Madone s svojo dvorno lepotnostjo in eleganco. V pozni gotiki odnos med Marijo in Kristusom postane še bolj realističen, tako kot pravi odnos med materjo in otrokom, mali Jezus pa dobi tudi novega prijatelja, mladega Janeza Krstnika.

Kljub nadaljevanju motivov iz prejšnjih obdobij pa tudi gotika doda nekaj svojih, to so:

a) Pietà (Sočutna), tj. žalujoča Marija z mrtvim Kristusom v naročju, poudarek je na čustvenosti

b) Maria della Misericordia (Marija zavetnica s plaščem), tj. Marija frontalno stoji, pod njenim razgrinjajočim plaščem klečijo priprošnjiki

c) Hortus conclusus (Marija v zaprtem vrtu), tj. Marija sedi sredi obzidanega rajskega vrta, mali Kristus se plazi okoli njenih nog, prisotni so še angeli in svetniki

d) Marija v rožnem gaju, tj. Marija, milostna kraljica sredi rož ljubezni, frontalno sedi na prestolu ali klopci v rožni uti, v desnici ima Kristusa, v levici jabolko, obdana pa je z angeli

e) Marija v žarkih, tj. Marija s krono na glavi in detetom v naročju je ujeta v avreolo zlatih žarkov

f) Maestà, tj. Marija frontalno sedi na prestolu, ki ga obdajajo angeli.[3]

RENESANČNA UMETNOST (15.-17. stoletje)

Značilnost renesančne Marije je, da so jo začeli upodabljati v opravi sočasne plemkinje ali meščanke. Na severu je predstavljena z močnim naturalizmom in prikrito simboliko meščanskega interiera, v Italiji pa jo večkrat najdemo v naravi, ki ni več zaprt vrt, ampak prostran travnik. Pojavita se tudi večja pripovednost in žanrskost. Značilen motiv sta Marija Apokaliptična žena in Sacra Conversazione, ki sta se razvila iz naslednjih tipov

a) Marija v zelenju, tj. kot Marija v rajskem vrtu, vendar je poleg Kristusa upodobljen še mladi Janez Krstnik

b) Madona dell’umiltà (Ponižna), tj. Marija s sklonjeno glavo ponižno kleči na tleh

c) Sacra Conversazione (Sveti razgovor), tj. Marija na prestolu s Kristusom v naročju sedi v arhitekturni niši, obdana pa je s svetniki in angeli, s katerimi se pogovarja v nemem razgovoru

d) Maria della Gloria (Marija v nebeški slavi), tj. Marija je na oblakih obdana s svetlobnim sijem

e) Maria Apocaliptica (Apokaliptična žena), tj. Marija stoji v soju žarkov na polmesecu, v desni roki drži Kristusa, z nogami pa tepta zmaja ali kačo

f) Die heilige Anna Selbdritt (Sv. Ana Samotretja), tj. Marija s Kristusom je v piramidalni kompoziciji skupaj s svojo materjo Ano.[4]

PO TRIDENTINSKEM KONCILU

Med leti 1545-1563 se zgodijo drastične spremembe v marijanski ikonografiji, saj tridentinski koncil ukine motive, kot so Sv. Ana Samotretja, Sv. Sorodstvo ter Devica z enorogom. V baroku (17.-18. stoletje) vlada motivom dramatičnost in patetična pobožnost, vzporedno pa še vedno zasledimo žanrskost.

a) Immaculata (Brezmadežna), tj. motiv je podoben Apokaliptični ženi, vendar jo obkrožajo angeli adoranti, roki pa ima sklenjeni na prsih

b) Maria della Victoria (Zmagovita Marija), tj. Kristusa drži v levici, v desnici pa ima palico, s katero ubija kačo

c) Mater dolorosa (Žalostna Mater Božja), tj. trpeča in objokana Marija, saj ji prsi prebada meč.

19. IN 20. STOLETJE

Marijanska ikonografija nikoli ne izgine popolnoma. V 19. stoletju se slikarji največkrat zgledujejo po renesančnih mojstrih, zato ni posebne izvirnosti. Edina novost je Evharistična Marija, ki ima kelih in hostijo. Pri motivih gre predvsem za variacije že znanih tipov.[5]

 

[1] Tine GERM, Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2008, p. 155.

[2] Ibid., p. 156.

[3] Ibid., pp. 157-159.

[4] Ibid., pp. 161-162.

[5] Ibid., pp. 163-165.