Decembrska žena

Že v dneh, ko si je sonce še vzelo čas in ni tako hitro padlo za obzorje, je začela razmišljati o praznikih. Izbirala je papir za letošnje voščilnice. Tako kot vedno, jih bo tudi letos izdelala sama. Vsaka bo drugačna, posebna. Predvsem pa izdelana z ljubeznijo. Smisel za detajle jo je moril, da ni dala iz rok nobene nepopolne voščilnice. Ob ustvarjanju je tako uživala, da je čisto pozabila na uro. Včasih je niti lakota ni zvabila stran. A kaj bi to! Bila je v penziji in živela je sama. Sploh ne ve, zakaj je vsako jutro potegnila uteži v uri. Včasih več dni ni pogledala ali se kazalca še vedno lovita, a tako je bila navajena. Vajena tišine.

Ko je zaključila z izdelovanjem voščilnic, kakih trideset jih je čakalo spravljenih v pleteni košarici, je več ur presedela z zvezkom v roki. S tistim, ki je bil ves masten in lepljiv, iz katerega je gledalo na ducate majhnih lističev in je imel poseben vonj. V njem so bili zapisani recepti, ki se skorajda niso dali več prebrati. Pa nič za to. Tako ali tako jih je vedela na pamet. Toliko let je že pekla piškote, da so se ji sestavine in količine vtisnile v spomin. A vsako leto znova je odpirala zvezek, listala rumene liste in izbirala. Čeprav je bil zvezek skoraj ves popisan z recepti, je vedno izbrala pet izmed njih. Že leta pet istih receptov. Če je počela vedno tako, zakaj bi bilo ravno letos drugače? To je bila nekakšna njena tradicija.

In nato se je lotila pečenja. Nadela si je najljubši predpasnik – tistega, ki ga je kupila za prvo plačo. Nadela si ga je le za peko prazničnih piškotov in vsako leto znova se je smejala nenatančno izvezenim umetelnim rožicam in začetnicam imena, ki jih je davno tega sama izvezla. Takrat še začetnica v ročnih delih. Če je voščilnice izdelovala s skrbno natančnostjo in je ure presedela ob mizi, je bila peka piškotov čisto druga zgodba. Po kuhinji je skakala kot mlada srnica, sladkorja je vedno vsula bolj obilno, kot bi bilo treba in moka je letela po kuhinji, kot prvi sneg. Testo je mesila s takšno vnemo in močjo, da bi ji vse mlade pekarice morale zavidati. Na mizi, za katero je vedno sedala sama, je razvaljala testo in izrezala piškote. Uporabljala je kovinske modelčke, ki jih je našla v shrambi, ko se je preselila v to staro hiško. Čeprav že zdelani, so bili še vedno lepi in so služili svojemu namenu. In ko se je čudovit vonj po cimetu in medu že malo razblinil in so se piškoti ohladili, jih je skrbno okrasila. Tako natančno, kot je izdelovala voščilnice. Na koncu so bili lepi, kot bi jih porisal slikar in okusni, kot bi jih spekel slaščičar. Nato pa jih je nežno položila v kovinsko škatlo. Sama ni pojedla niti enega. Nikoli ni preveč marala sladkarij, na stara leta pa je tudi ni premamilo.

Sedaj pa je le še odštevala dneve do praznikov. No, pa saj jih zares ni odštevala, le posedala je ob oknu in spremljala dogajanje na ulici. Sosedova fanta, ki sta, kot običajno, zamujala v šolo, pa tisti visok in postaven možakar, ki pelje vsako dopoldne svojo majhno psičko na sprehod. Ha! On takšen hrust, zraven njega pa majhno kosmato ščene, ki zaradi njegove mogočne postave, zgleda še manjše. In tudi ko psička že opravi svoje, še dolgo postopata po ulici. Čakata, da bodo mimo prišle gospe, ki se dobijo vsako sredo na kavi. In on, kot pravi kavalir, jih vedno znova pozdravi z visoko dvignjenim klobukom. Kaj jim je povedal v pozdrav, sicer ni nikoli slišala, a se je tudi njej, ob drobnih nasmeških in iskrivem spogledovanju, narisal nasmeh na grbaste ustnice. Če bi bila mlajša, bi še sama sledila gospem in se napotila mimo postavnega možakarja, da bi si priborila kompliment ali dva.

Ko so enke na koledarju prepustile mesto dvojkam, se je pričel njen čas. Voščilnice, ki jih je skrbno izdelovala, piškote, ki jih je pekla s strastjo in božične okraske je razporedila po mizi. Ne, ni pričakovala obiskov. Nikoli se ni poročila, njen brat, edini sorodnik, pa je živel predaleč. Pripravljala se je na posebno noč. Že nekaj let zapovrstjo je tik pred božičem, odšla na poseben nočni obhod. Ko je bilo že tako pozno, da ni bilo nikjer več žive duše in so ulične svetilke ugasnile, je voščilnice, piškote in okraske naložila na majhen voziček. Pod plašč je oblekla najtoplejši pulover in obula dvojne nogavice, zaradi česar so jo škornji kar malo tiščali pri prstih. Ko je že stala na ulici, si je na glavo poveznila še klobuk, nato pa začela s svojim obhodom. Najprej je k vsaki hiši odnesla voščilnico. Po vseh teh letih je točno vedela, kje je nabiralnik pri posamezni hiši in, da na sme pozabiti koščka klobase za kužka na koncu ulice, da je z laježem ne bi izdal. Ko je z razdeljevanjem zaključila, se je odpravila proti parku. Že v vročih dneh si je nagledala smrečico, ki jo bo letos okrasila. Tisto, ki jo je krasila zadnjih nekaj let, so spomladi odstranili. Prostor je morala dati novim robnikom ob prenovljeni potki. Na nizko smrečico je obešala rdeče in zlate steklene okraske. Nekoč jih je zadela na tomboli, sedaj pa je že vrsto let ne organizirajo več. In čeprav so bili okraski tako krhki in so bili vsako leto obešeni pod milim nebom, se še nobeden ni polomil. Ko je končala, se je malo odmaknila in občudovala delo. V okroglih okraskih se je lesketal odsev prazničnih lučk z bližnje stavbe. Prav te so dajale dovolj svetlobe, da je lahko ob tej nočni uri sploh okraševala drevesce. Sedaj jo je čakala še zadnja naloga v tej noči. Piškote, ki jim je že doma navezala vrvice, je razobesila po celotnem parku. Kljub starim kostem, je tu in tam splezala na klopco ali štor, da je dosegla primerno vejo ali pa se je pripognila pod grm, da je odložila skrbno izbrani piškot. To noč ni bilo prostora za bolečine. Ko je končala in se je odpravila proti domu, je že slišala prve budilke, ki so zbujale zaspance za službo. Odhitela je notri, pristavila lonček z vodo za čaj, potem pa malo zadremala. Tu in tam jo je kdo videl na delu, a o tem se ni govorilo na glas, čeprav so sedaj že vsi vedeli, kdo jih razveseljuje ob vsakih praznikih. Če bi jo poimenovali, bi njeno delo izgubilo vso čarobnost.

Ko se je predramila, je na ulici že bilo živahno. Malo prej je hodil poštar in vsi so odhiteli k poštnim nabiralnikom. Danes je torej dan, ki so ga vsi po tihem že pričakovali. Nihče več se ni pretvarjal, da je presenečen, saj je prav vse, že nekaj let zapovrstjo, čakala njena voščilnica v nabiralniku, kamor je sicer prispela že pred poštarjevim prihodom. Vedno v snežno beli kuverti, brez znamke in naslovnika, notri pa le napis Srečno. Ena sama beseda, ki je tako zgovorna in pomenljiva. Vedno znova ji je ogrelo srce, ko je videla nasmeške na obrazih tistih, ki so že zunaj pregledali pošto in opazili belo kuverto.

Ljudje so se vrnili v topla stanovanja, ona pa si je natočila novo skodelico čaja in se odpravila na podstrešje. Redko je zahajala tja gor, a enkrat na leto zagotovo. Skozi majhno podstrešno okno je bil namreč lep razgled na park. Danes je bilo bolj pestro, kot običajno. Ob okrašeni smrečici le malokdo ni upočasnil koraka, ptički, ki jih je morila mrzla zima, pa so se mastili s piškoti. Kakšen piškot je našel potepinski muc ali kuža na sprehodu. Živali so bile bolj vesele, kot če bi piškote podarila otrokom. No, pa saj jih niti ne bi smela podariti v katerega od vrtcev, zaradi strogih pravil. Od sosed pa je poleti slišala, da se njuni otroci tako ne smejo pritakniti sladkorja in bele moke. Zdaj so bili drugi časi. Ko je bila ona mlada, bi dala vse za piškot ali liziko. In zato je z užitkom opazovala ples ptic po parku. Čutila je, da so živali hvaležne.

In s toplimi občutki pri srcu, je nastopil božič. To je bil eden tistih redkih dni v letu, ko je h krožniku priložila tudi pisan prtiček in si v kristalni kozarec nalila za prst rdečega vina. Preostanek rujne kapljice v steklenici, pa je nastavila ob ograjo, kjer ga je, sedaj že tradicionalno, pobral samotarski brezdomec, skupaj z nekaj piškoti, ki jih je prihranila le zanj. Tudi on si za praznike zasluži malo pozornosti. V zameno za priboljšek, ji je vsakič nastavil ptičje pero, ki ga je potem posadila v vazo, k že pisani zbirki peres. Ob tem posebnem dnevu si je skuhala najljubše jedi. Po večerji pa je priključila radio, ki ga je le redko prižgala in se zatopila v poslušanje prenosa polnočnice. Sicer je že kaj kmalu po pridigi zadremala, pa vendar. To je bil njen najljubši dan in zaključila ga je tako spokojno in mirno.

Kmalu po tem, ko so se ognjemeti izgubili na črnem nebu, so bili izpiti zadnji kozarci penine in so se ljudje že vračali nazaj na delovna mesta, jo je čakal še en nočni obhod. Tokrat veliko manj prijeten kot prvi, a vedela je, da ne sme odlašati. Potrebno je bilo pospraviti okraske s smrečice v parku. Tisto noč se je ponovno toplo oblekla in odhitela preko ulice. Čeprav v naglici, je nežno in skrbno pobirala krhke okraske in jih polagala v škatlo. V njej je bil predelek za vsako kroglo in še vedno so bili vsi zapolnjeni. Pravi čudež je, da se ni še nobeden zlomil. Odnesla jih je domov in jih shranila do prihodnjih praznikov.

A ob naslednjih praznikih so sosedje zaman čakali na njene voščilnice, ptic niso razveseljevali sladki piškoti in smrečica v parku je ostala neokrašena. Samotarski brezdomec je postopal pred njeno hišo, s peresom v roki, a steklenice vina in piškotov tokrat ni dočakal. Nihče ni upal ničesar na glas povedati, a po tihem so vsi žalovali. Bila je namreč že stara in bilo je le še vprašanje časa …

Ampak ne. Motili so se. Ni umrla. Nekaj posebnega se je zgodilo.

Že več kot tristokrat je sonce zaman lovilo luno tega leta, ko je že začela razmišljati o letošnjih voščilnicah. A še preden se je spravila k delu, je prejela pismo. Prispelo je iz doma za starejše, kjer je zadnja leta živel njen brat. Pišejo, da vsako leto enemu od stanovalcev izpolnijo željo za praznike. Tokrat je žreb določil njenega brata in ta si je zaželel, da bi še vsaj enkrat videl svojo sestro. Ker je preveč slaboten, da bi se sam odpravil na obisk k njej, so jo raje povabili k njemu. Nič ni razmišljala. Zelo ga je pogrešala in končno ima možnost, da se zopet srečata. Preko pisem so se o vsem domenili. Ker bo tokratne praznike preživela v tujini, so decembrski dnevi potekali drugače kot pretekla leta. Namesto izdelave voščilnic in peke piškotov, je pripravljala prtljago za dolgo pot. Ko je vlekla stari kovček s podstrešja, je po nesreči prevrnila stol, ki je padel ravno na škatlo s steklenimi okraski. A se ni sekirala. Letos jih tako ne bo potrebovala, pa še srečo prinašajo črepinje.

Hitro so minili dnevi in napočil je čas za obisk. Tokratni prazniki so bili res posebni. Takšnih srečanj ne pozabiš zlepa. V spomin sta se ji vtisnila tudi gostoljubje in na sploh prijetno vzdušje. Bilo je nepozabno in ko se imaš lepo, čas prehitro mine. A tudi vrnitve se je veselila. Dom je le dom in pogrešala je vse tisto, na kar se je običajno pripravljala ves december. In ni bila edina. Sosedje so imeli za samoumevno, da jih čez praznike razveselijo tiste posebne voščilnice, tokrat pa so zaman pogledovali v nabiralnike – letos ni bilo belih nenaslovljenih kuvert. Podobno razočarane so najbrž bile tudi ptice, ker se ob teh praznikih niso sladkale s piškoti. Še smrečica, ki so jo lani krasile tiste posebne steklene krogle, se je začela sušiti. Nihče ni verjel, da je bilo to le naključje. Predvsem pa je sama pogrešala veselje ob tem, da lahko nekoga razveseli.

In prihodnje leto si je zaželela takšnih praznikov, kot običajno. V dneh, ko pridne otroke obdaruje Miklavž, je celo njo pričakalo darilo. Na pragu je namreč našla škatlo z božičnimi okraski. Nikogar ni videla, ne slišala, a bila je vesela, da je lahko ponovno okrasila smrečico v parku. Ostalo pa je bilo spet vse tako, kot že leta poprej.  Ljudje veseli, ona pa zadovoljna z učinkom svojega dela. Le samotarskega brezdomca ni bilo po priboljšek. Takrat pa se je spomnila, da je na dnu škatle z okraski našla ptičje pero.