Osteoporoza – ko se kosti lomijo

S 15-minutno izpostavljenostjo soncu dnevno lahko pridobimo zadostno količino vitamina D.

Osteoporoza, ki dobesedno pomeni porozne kosti, je bolezen, zaradi katere kosti postanejo krhke in posledično bolj lomljive. Osteoporoza, ki poteka brez kliničnih znakov, zaradi česa si je prislužila naziv “nema bolezen”, ima okrog 80 % ženskih bolnikov, vse bolj pa se pojavlja tudi med moškimi.

Nastanek osteoporoze

Osteoporoza je definirana kot zmanjšana mineralna kostna gostota in porušena mikroarhitektura kosti, ki povečujeta tveganje za zlom. Ker poteka brez kliničnih znakov, ki bi opozorili na njen obstoj, se prvi simptomi pojavijo sočasno z osteoporoznim zlomom, za katerega velja, da nastane ob delovanju lažjih sil, npr. zlom kolka ob padcu na bok s stojne višine ali ob dvigu pretežno lahkega bremena pride do zloma vretenca. Pri zlomu vretenca bolniki ne vedo povedat, kdaj je do njega prišlo, saj dve tretjini osteoporoznih zlomov vretenc potekata tiho. Osteoporozi z zlomom pravimo huda osteoporoza.

Dejavniki tveganja za osteoporozo

1. Dednost

V 70 % je kostna masa, ki jo pridobimo v prvih tridesetih letih življenja, podedovana, medtem ko na 30 % tega, kako čvrste kosti bomo imeli, lahko vplivamo sami (primerna prehrana, telesna aktivnost, izogibanje škodljivim navadam, kot sta kajenje in uživanje čezmernih količin alkohol). Zaradi tega je potomec staršev, od katerih je vsaj en utrpel osteoporozni zlom, prav tako ogrožen z osteoporozo.

2. Starost

S starostjo se povečuje tveganje za zlom ob enaki mineralni kostni gostoti.

3. Nizka telesna teža

Ženske, ki imajo manj kot 60 kilogramov, so bolj ogrožene, da bodo zbolele za osteoporozo.

4. Pomanjkanje spolnega hormona

Ženski spolni hormon estrogen je pomemben zaščitnik kosti, zato so ženske, ki so pozneje dobile ali prej izgubile menstruacijo, bolj ogrožene, da bodo zbolele za osteoporozo. Osteoporozi, ki nastane pri ženskah po menopavzi, pravimo pomenopavzna osteoporoza in zanjo je značilna hitra razgradnja kosti. Pri moških je situacija podobna. V primeru, da trpijo za hipogonadizmom; kar je bolezen, ko moda ne izločajo dovolj moškega hormona testosterona; so bolj ogroženi za osteoporozo.

5. Kronične vnetne bolezni

Dejavnik tveganja za nastanek osteoporoze so tudi vse bolezni, pri katerih je organizem preplavljen z vnetimi dejavniki, ki zavirajo obnovo kosti in pospešujejo razgradnjo kosti ter tako povečujejo tveganje za zlome. To so bolezni, kot so revmatoidni artritis, kronična vnetna črevesna bolezen…

6. Zdravljenje z glukokortikoidi več kot tri mesece

Glukokortikoidi, steroidni hormoni skorje nadledvične žleze, med katerimi je glavni predstavnik kortizol, se uporabljajo za zdravljenje raznih revmatičnih bolezni, luskavice, astme… V primeru, da ste se zdravili z njimi več kot tri mesece kadar koli v življenju, se tveganje za osteoporozne zlome nemudoma zviša na naslednjo stopnjo.

Meritev DXA – referenčna diagnostična preiskava

DXA ali dvoenergijska rentgenska absorpiciometrija je osnovna preiskava za določanje osteoporoze. Sicer deluje na osnovi rentgenskih žarkov, toda ker je sevanje izrazito nizko, je preiskava popolnoma varna, obenem pa hitra in neboleča. Po standardih Svetovne zdravstvene organizacije celotna definicija osteoporoze temelji na T-vrednosti. To je izmerjena vrednost kostne gostote, ki je izražena kot število standardnih odklonov nad ali pod povprečno vrednostjo mineralne kostne gostote zdravih mladih oseb. V kolikor je ta znižana za 2,5 standardna odklona ali več pod normalno za zdrave mlade osebe, govorimo o osteoporozi. Osteoponija ima T-vrednost med -1 in -2,5. To je pojav, ki ga nekateri zdravniki označujejo kot predhodnico osteoporoze. Čeprav vsi bolniki z osteoponijo ne dobijo osteoporoze, so kljub temu bolj ogroženi z osteoporozo, saj gre za pojav zmanjšanja kostne mase zaradi spremenjenega razmerja med izgubljeno in obnovljeno kostno maso. O normalni kostni gostoti govorimo, ko je T-vrednost nad -1.

Program FRAX – ocena tveganja za zlome

Program FRAX so izumili angleški raziskovalci s področja osteoporoze. Je računalniški algoritem, v katerega se vnesejo znani dejavniki, ki vplivajo na kostno maso – telesna teža in starost, spol, predhodni zlomi, družinska obremenitev z zlomom kolka, sekundarni vzroki, morebitno jemanje glukokortikoidov, možna prisotnost revmatodinega artritisa, kajenje. Na podlagi teh podatkov računalniški algoritem poda izračun tveganja za zlom kosti v naslednjem desetletju. V kolikor je tveganje večje od 20 %, je potrebno pričeti z zdravljenjem. Čeprav je program dokaj natančen, ni primeren za t.i. naivne bolnike. To so bolniki, ki se še ne zdravijo za osteoporozo. Slovenija nima razvitega svojega programa, zato uporablja angleškega, ta je prosto dostopen na spletu.

Kako preprečiti osteoporozo?

Primarno obdobje preprečevanja osteoporoze je otroštvo in najstništvo, ko se izgradi maksimalna kostna masa, ki je za vsakega človeka genetsko določena. V tem obdobju je potrebno zaužiti dovolj kalcija in imeti dovolj vitamina D. Polovica kostne mase je pridobljena v času pubertete, ko najstnik mora s hrano zaužiti dovolj kalcija – vsaj 1500 mg na dan (1 l mleka ali jogurta oziroma uživanje sira in skute). Toda kalcij ne bo zalegel ob pomanjkanju vitamina D. Tega otroci lahko pridobijo na prostem od aprila do septembra, ko ga tvorijo v koži pod vplivom sončnih žarkov. Bolj problematični so ostali meseci, še posebej, ker slovenska hrana ne premore vitamina D v količini, katero potrebujemo (1000 enot). Tega zadosti dobimo le v mastnih severnomorskih ribah, kot je denimo losos.

Drugo obdobje, ko lahko preprečimo osteoporozo, je pri ženskah po menopavzi oziroma pri večini ljudeh po 50. letu starosti. Z menopavzo pri ženskah pride do prenehanja izločanja estrogena iz jajčnikov, kostna gostota se začne počasi manjšati in v prvih letih po menopavzi ženska lahko izgubi od 3 do % kostne mase na leto, kar je velik delež izgube kostne mase. To lahko ublažimo z ustreznimi ukrepi: primerna prehrana, zadostna količina kalcija in vitamina D ter veliko gibanja. Pri gibanju kot preventivi najbolj zaležejo obremenitve okostja, ki so pogojene s težo telesa, kot so hoja v hrib, tako navkreber kot navzdol, aerobika, poskoki, tek…

Zakaj kalcij in zakaj vitamin D?

Beljakovine in kalcij so gradniki kosti, medtem ko vitamin D in ostali minerali sodelujejo v procesih kostne izgradnje. Ob pomanjkanju zadostne količine kalcija pride do mehkih in lomljivih kosti. Bolniki z osteoporozo potrebujejo 1000 – 1200 mg kalcija dnevno, medtem ko so pri zdravi osebi dnevne potrebe po kalciju med 600 in 1200 mg, odvisno od telesne teže in starosti. Priporočljivo je, da zadostno količino kalcija užijemo s hrano (predvsem mleko in mlečni izdelki vsebujejo veliko kalcija), saj so raziskave pokazale, da dolgotrajno uživanje kalcija v tabletah ali drugih pripravkih zvišuje tveganje za srčno-žilne dogodke. Ob občutljivosti na mleko pa je priporočljivo zmerno uživanje kalcijevih pripravkov oziroma razdelitev dnevnega odmerka na dva ali več manjših delov.

Mleko in mlečni izdelki so bogat vir kalcija.

Vitamin D ali sončni vitamin nastaja v koži pod vplivom sončnih žarkov. Ima več blagodejnih učinkov, med drugim pomaga vrniti kalcij, ki se izloči v urin, nazaj v telo. V kolikor telo ima zadostno količino vitamina D, so potrebe po kalciju manjše, ker se več kalcija vsrka iz črevesja. Večina ljudi pa žal trpi za pomanjkanjem vitamina D. Telo dnevno potrebuje od 800 do 1000 enot, kar lahko pridobimo s sončenjem brez zaščitnega faktorja le 10 do 15 minut na dan.

Zdravljenje osteoporoze

Primarni cilj zdravljenja osteoporoze je zmanjšanje tveganja za zlom. Zdravljenje je prilagojeno vsakemu bolniku posebej, nanj pa vplivata dva dejavnika: ocena tveganja za zlome v naslednjih desetih letih in rezultat meritve kostne gostote. V primeru, da je bolnik utrpel osteoporozni zlom, se mora pričeti zdraviti, ne glede na kostno gostoto. Nato sledi spremljanje prisotnih bolezni in upoštevanje zdravil, ki jih bolnik jemlje. Zdravila, kot so glukokortikoidi, imunosupresivi in heparin pospešujejo kostno razgradnjo ali zavirajo obnovo kosti in na ta način pospešujejo napredovanje osteoporoze.

Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje osteoporoze, večinoma zavirajo razgradnjo kosti. Tovrstna zdravila lahko kostno gostoto zvečajo za 5 do največ 10 %, tveganje za zlome vretenc zmanjšajo za 50 % in za zlome kolka pa za 30 do 40 %, kar pomeni, da je zdravljenje uspešno.  Med tovrstnimi zdravili, med katere spadajo tudi  alendronat, risedronat, raloksifen in kalcitonin, so najbolj pogosto uporabljeni bisfosfonati, ki pri občutljivih bolnikih lahko povzroči draženje sluznice požiralnika in njegovo vnetje. Taki bolniki ne smejo uživati zdravila v obliki tablet, ampak ga enkrat letno prejmejo v obliki injekcij ali infuzije.

V drugo skupino zdravil spadajo spodbujevalci tvorbe nove kosti (teriparatid). Zanje je značilno, da lahko povečajo kostno gostoto tudi za 15 %, tveganje za zlome pa zmanjšajo za 60 do 70 %. Gre za relativno drago zdravilo, ki ga bolnik jemlje enkrat dnevno v obliki podkožnih injekcij. Dvoletno zdravljenje, ki se je izkazalo za zelo uspešno, ni na voljo vsem bolnikom, ampak le tistim, ki so kljub primernemu zdravljenju, ki je trajalo vsaj eno leto, doživeli osteoporozni zlom. Prav tako ni ustrezen za tiste, ki so imeli ali imajo kostni rak ali rak v kostnem mozgu.

Trajanje zdravljenja je prilagojeno vsakemu bolniku posebej. Tisti, ki imajo veliko tveganje za zlom ali so že utrpeli osteoporozni zlom, se morajo zdraviti pet, deset let in več, ne da bi prekinili zdravljenje. Bolniki, ki nimajo drugih dejavnikov tveganja za zlom, pa se zdravijo tri leta in ob izboljšanju se zdravljenje lahko prekine za eno ali dve leti. V tem primeru bolnik redno hodi na kontrole in jemlje vitamin D in kalcij. Ob poslabšanju zdravstvenega stanja, npr. zmanjšanju mineralne kostne gostote ali nastanku osteoporoznega zloma, se znova uvede zdravilo.

Vpliv osteoporoze na kakovost življenja

Z nastankom simptomov osteoporoze pride do zmanjšanja kakovosti življenja. Zlomi vretenc spremenijo bolnikovo držo in obliko hrbtenice, zmanjšajo volumen prsnega koša in trebuha, zaradi česa se prsni in trebušni organi stisnejo in slabše delujejo. Pri zlomih in deformacijah hrbtenice pride do hudih kroničnih bolečin. Zlom kolka, ki se zgodi v starejših letih, predstavlja visoko nevarnost za življenje, saj v prvem letu pride do 20 % smrtnih primerov zaradi nastanka pljučnice, srčnih zapletov ali pljučne embolije. Prav tako veliko bolnikov ostane paraliziranih, zatorej odvisnih od tuje pomoči. Tisti bolniki z osteoporozo, katerim je bolezen bila ugotovljena, niso pa doživeli zloma, pridobijo strah, da bo prišlo do zloma, zaradi česa pričnejo omejevati svoje gibanje, npr. izogibanje hoji v hrib, kar posledično vpliva na kakovost življenja. Za bolnike, ki so utrpeli osteoporozne zlome in zato morajo biti previdni pri izvajanju telesnih aktivnosti, so priporočljive t.i. izometrične vaje, ki pomagajo pri krepitvi mišic brez napornih gibov.

Hoja v hrib, tako navkreber kot navzdol, ima pozitiven učinek na kosti.