Osebna izpoved prijateljice – mama samohranilka, ki se znajde v breznu brezposelnosti

Pa se je zgodilo tudi meni. Nevede, nepričakovano, iznenada, kot strela, ki z jasnega udari v trdno drevo. Novica, da bom ostala brez službe, me je ne le razžalostila, marveč osebno prizadela. Delo, ki sem ga opravljala z veseljem, dobro, kvalitetno, mi ni več namenjeno oz. ga ni več. Službe z naslednjim dnem nimam več. Želim izvedeti razlog. Zakaj jaz.

Sem mama 4-letnega fantiča, ki ima milijon želja, ki bodo ostale neizpolnjene. Moj fantič je brez očeta, da sama sva. Živiva v majhnem stanovanju, na srečo je najino, vendar brez dohodka,,, kako bom pokrivala stroške, kako bova živela. Delodajalec mi namreč razloga ne poda, ne storim namreč nobene napake, zaradi katere bi izgubila službo. Ne. Le smolo imam. Kot že tolikokrat poprej. Ker mi je pogodba za določen čas potekla. In ker ni več dela.

Opisi čustev ob tem… groza. S solzami v očeh tistega dne zapustim službo, izpraznim svoje delovno mesto, vzamem moje stvari … tiho in brez besed z grenkim priokusom… odidem po svoj zaklad v vrtec, ki me pričaka z nasmehom, mi podari objem, ki ga takrat tako zelo potrebujem. Vedno bo moj zaklad.

»Mamica, zakaj jočeš? Si bolna?« me zvedavo vpraša.

Odgovorim mu, da jočem od veselja, ker mi je z objemom polepšal dan. Popoldan namenim njemu, igra, veselje … da vsaj malo zbežim iz realnega življenja in krute resničnosti. Naslednjega dne se napotim na zavod. Ustaljen postopek, ki me še bolj porine na dno. Dejstvo, da se število brezposelnih povečuje, da je boj za službo velik in seznanitev z dejanji, ki me čakajo. Pošiljanje prošenj, iskanje službe. Vprašanje referenta, kaj želim delati. Moj odgovor: karkoli. Ker moram preživeti. Nekaj del poiščeva skupaj in prošnje že kar pošljeva. Zatem se napotim … kam naj grem?

Mali bo v vrtcu še kar nekaj časa. Odidem po nakupih, kupim le najnujnejše. Odidem na banko, kjer dvignem vse prihranke z varčevalnega računa, ki so bili tam za hude čase. Na srečo nimam nobenega kredita. A vendarle skrb ostaja. Popoldan se dobim s prijateljico … vedno mi je stala ob strani, ob rojstvu sina, ob izgubi partnerja, ob vsakem lepem dogodku in vsaki preliti solzi. Skupaj greva v akcijo, pokličeva vse znance, prijatelje, če kdo ve za karkoli, kako lahko pomaga. Kot otrok se odločim, da bom šolanje nadaljevala, kolikor bo pač šlo, ker mi je šlo dobro. Starši so mi govorili, uči se, da boš vedno imela svoj kruh in dobro službo. Ne obsojam jih, krasna starša sta bila, zelo sta mi pomagala. Z nasveti, finančno, moralno podporo.

Vsak dan srečujem ljudi, znance, namenijo mi pogovor. Zanima jih, zakaj sem brez službe. »Oh, težko je. Kaj pa nameravaš sedaj?« Odgovorim. Mislim pa si, vraga, nočem se nikomur smiliti, to prinaša vendarle le slabo voljo in žalost, ki pa mi službe ne bo prinesla. Dobra novica, s strani zavoda prejmem potrdilo o prejemanju nadomestila, vsaj nekaj časa bom brez skrbi. Odločim se, da službo najdem, bom pa ta čas namenila tudi stvarem, ki jih prej nisem mogla početi. Več časa namenim sinu. Čas, ko pa je mali v vrtcu, pa namenim sebi. Sprehodi v naravo in tek postanejo stalnica. Ob bloku si izborim kanček zemljice, ki jo začnem obdelovati, da bom imela nekaj malega svojega, vsaj solato pa kako začimbo. Pokliče me sestrična, kako sem kaj, da ima veliko oblačil, ki mi jih lahko nameni, za malega. Z veseljem sprejmem. Večere prav tako namenim sebi. Razmišljam, kako bi ves ta čas namenila nama v prid. Začnem pisati. Zgodbe, kratke, od lastnih izkušenj do razmišljanj. Kalim se, vendarle. Počutim se koristno. Želim se znebiti občutka nevrednosti. Ta povsem izgine, ko na materinski dan od sina prejmem iz papirja izdelano rožico, poleg voščilnico, v kateri so zapisane besede, ki me ganejo.

Na vsakodnevni rutini – jutranjem sprehodu srečam prikupnega fanta. Nameni mi nasmeh. Nasmehe prejemam vsak dan, ko se srečujeva, dokler nekega dne ne pristopi k meni in me ogovori. Pogovarjava se, si deliva izkušnje, tako kot jaz je tudi on doživel in preživel že marsikaj. Dejstvo, da sem sama s sinom in brez službe ga ne zbega. Ponudi mi dlan. Dobim novega prijatelja. Pomaga mi pri vsakdanjih opravilih, povečam vrtiček, varstvo za sina medtem, ko grem s prijateljico na kavo. Sin ga vzljubi precej hitro, kljub temu da je samo moj prijatelj. Vendarle sem previdna, namreč solza je bilo precej in nove prizadetosti v tem trenutku res ne bi prenesla. A fant vztraja. Ne odide kljub moji zadržanosti.

Pomlad se preveša v poletje, sončnih dni je vedno več, sonce pa s svojo toplino posveti tudi v ranjeno srce s pričetkom maja. Znanka, s katero se nisva slišali že mnogo let, pokliče. Da ve za delo. Prostovoljno sicer sprva, plačilo je simbolično, pri čemer nadomestilo, če ga še prejemam, lahko prejemam še vnaprej. Kasneje čez čas, če bi se izkazala, pa bi me zaposlili. Na ustnice se prikrade nasmeh, v srce pa neizmerna toplina. Spomladi res vse ozeleni, tudi upanje, čeprav ni zamrlo.

Od tedaj je minilo že nekaj časa. Priložnost tedaj sem zagrabila, delo mi je bilo nadvse všeč, vedno sem rada delala z ljudmi, jim pomagala, svetovala, se pogovarjala in pridobila marsikatero novo izkušnjo. Tudi priložnostno delo je postalo moja redna služba. Poleg tega delam tudi tisto, kar me osrečuje. Do te ugotovitve pa sem prišla v času brezposelnosti, ko sem brezdelje uporabila sebi v prid, se posvetila sinu, predvsem pa sebi. Ugotovila sem, da se vendarle ne poznam dobro in se spoznala še tisti del sebe, ki je bil neodkrit. Česa vse sem zmožna in kako malo je vendarle treba za srečo. Pridobila pa sem tudi prijatelja, morda življenjskega sopotnika, ki je pristopil ob pravem času na pravem mestu in na poseben način. Upanje vendarle ostaja. Sploh pa sem vesela, da nisem sama in imam ob sebi tople ljudi, ki so mi v stiski priskočili na pomoč, najsi so to starši, ki so svoje poslanstvo že davno opravili, ali pa prijatelji, ki sem jim dovolila priti v moj svet in se jim odpreti. Ta zgodba se je zahvaljujoč njim, končala dobro. Morda pa je ravno ta negativna izkušnja pripomogla k temu, da sem se skalila v samozavestno, močno in neuničljivo osebo. Bo že držalo. Vse se zgodi z namenom. Tudi tokrat je bilo tako.