Odgovornost otrok do ostarelih staršev
Življenje se prične, se živi in se zaključi na točki presenečenja. Zgodi se na poseben način, za vsakega posameznika drugače. Vsako posamezno obdobje je zaznamovano s smehom, z jokom in žalostjo. Pravilo, ki bi ob prelomnem dogodku določalo izražanje točno določenih čustev, ne obstaja. Vsak sam se na svoj način sooča s spremembo.
Starši se (v večini) zavedajo odgovornosti za otroka. Sprašujem pa se, če se današnji »odrasli otroci« zavedajo odgovornosti, ki jo nosijo za svoje obnemogle starše?
Ljudje smo bitja, ki smo nekoč (oziroma niti ne tako daleč nazaj) živeli v medgeneracijskem sožitju. Bilo je povsem naravno, da so v sožitju živele najmanj tri generacije. Otroci so tako živeli s starši in starimi starši. Ob nezavednem zgledu so se naučili prevzeti odgovornost in spoštovanje do dela, do medsebojnega sodelovanja, do sovrstnikov in nenazadnje tudi do nebogljenih otrok in starostnikov. Dandanes je takšnih družinskih ureditev malo. Če pa so že, je nemalokrat vzrok takšnega sobivanja materialna odvisnost posameznika.
Menim, da za takšno ureditev nismo krivi posamezniki, ki se trudimo preživeti vsakdanjik. Imamo sistem, ki nam pravi, da je treba otroke že zgodaj vpisati v vrtec, sicer bodo za sovrstniki zaostajali v znanju. Otroci preživijo v vzgojno izobraževalni ustanovi večji del dneva! Tako otroci nehote izgubijo dragoceni čas vzgoje dedkov, babic in tudi staršev. Če pa smo iskreni, so tudi prikrajšani za opazovanje njihovega medsebojnega sodelovanja. Otroci so mogoče res uspešnejši v pridobivanju teoretičnega znanja. Nikakor pa ne morem reči, da so čutni, odgovorni in vestni. Njihovo ravnanje največkrat temelji na principu »daj-dam«.
Ostarele je potrebno dati v oskrbo, ko obnemorejo. Kdo ima danes še čas skrbeti zanje? Otroci onemoglih staršev so namreč še zaposleni, ali pa so že sami potrebni pomoči. Tisti nekateri posamezniki, ki pa bi lahko prevzeli odgovornost, pa je nočejo ali se je bojijo. Zavedajo se, da nega pomeni dnevno in nočno odvisnost tistega, ki obleži. Že sama misel na takšen način življenja, prestraši še tako močnega posameznika. Število ostarelih in obnemoglih se je namreč krepko dvignilo. Lažje je najti ustanovo, kjer se za posameznika fizično poskrbi. Je nahranjen, preoblečen in na toplem. Pa se kdo vpraša, če je to dovolj? Ali se morda kdo vpraša, če si morda ne želijo tudi prijazne besede in topline ljudi, katerim so podarili ne samo življenje ampak marsikateremu tudi svoje življenje? Ljudje, ki so obnemogli, imajo še vedno lastna čustva, lastni jaz, ki je spregledan zaradi lastnih ambicij in egoizma posameznika. Naše delovne obveznosti so samo izgovor. Tudi v preteklosti so naši starši morali delati, da so nas izšolali, obenem pa so znali poskrbeti še za svoje starše.
Ko se soočimo s spremenjenim fizičnim stanjem ostarelega, bi se morali spomniti vseh let življenja, ki ga je pred nami in z nami preživel obnemogli. Morali bi se zavedati odgovornosti zanj, kot se je je on za nas, da nas je postavil na mesto, na katerem danes smo. Ali moramo kot prvo rešitev res iskati ustrezno ustanovo, kamor bi fizično obnemoglega porinili. Mar res ne moremo pretrgati (še ne) zakoreninjenega prepričanja, da so obnemogli breme? Je v jeseni življenja res dovolj, da posamezniku zadovoljimo zgolj njegove fizične potrebe, pustimo pa ga čustveno podhranjenega?
Medgeneracijsko sožitje je razpadlo. To je neizpodbitno dejstvo. Odgovornost otrok za ostarele starše je postalo breme za posameznika. Se res ne zavedamo, da nas bodo lastni otroci ravno tako vtaknili v domove in se na nas spomnili le, ko bodo morali plačati oskrbnino? Si to res želimo zase, ko se bomo znašli v lastni jeseni življenja?
