O nesprejemanju sebe

Ljudje smo mojstri nesprejemanja sebe, trudimo se verjeti v napačne stvari in na drugi strani zavračamo resnico. Vsaj kanček lastnega nesprejemanja lahko uzremo pri skoraj vsakemu človeku, najbolj očitno pa se ta pokaže v romantičnih razmerjih, kjer na primer iz strahu pred zapuščanjem pričnemo pritiskati na partnerja – nervozno čakamo, da zazvoni telefon, znova in znova nam mora partner zagotavljati, da nas ima rad …

A ponavadi vse to počnemo podzavestno, saj tega v tistem momentu nismo sposobni priznati niti sebi. V svojem bistvu lažemo sami sebi, saj ne čutimo dovolj moči, da priznamo resnico in se spopademo s posledicami, ki sledijo. Pa vendar je razumevanje lastnega nesprejemanja najučinkovitejši način za zajemanja življenja s polno žlico. Namreč ko si zares priznamo kdo smo v resnici, s tem dobimo priložnost za spremembo.

Težnja po nesprejemanju sebe se začne že v zgodnjem otroštvu

Težnja po nesprejemanju sebe se začne že v zgodnjem otroštvu, ko začnemo opazovati in delati zaključke o nas in našem okolju, ti pa vplivajo na našo identiteto če so pravilni ali ne. Morda smo se naučili, da je nekaj narobe z nami, da nismo dovolj pametni, privlačni, sposobni… in tako prišli do zaključka, da moramo biti popolni, da nas bodo ljudje imeli radi. Ko se kot odrasla oseba znajdemo v situacija, ki na plan povlečejo negativna sporočila, ob tem občutimo nemir in tesnobnost, vendar zanikamo njihov izvor. Na primer če smo bili v otroštvu priča mnogim prepirom staršev, smo se naučili izogibanja konfliktom, vendar sedaj s težavo priznavamo, da sploh čutimo kakšna negativna čustva. Vsa spoznanja iz otroštva so unikat posameznika, vendar vse kar smo se naučili se odraža v lažeh, s katerimi kot odrasli slepimo sami sebe. Psihološke teorije so nam lahko v pomoč pri razlagi nesprejemanja sebe. Ena od njih pravi, da je vzrok samoslepitve obrambni mehanizem ega, ta pa obsega:

• zanikanje, nesprejemanje resnice (žena trdi, da ni ljubosumna, medtem ko možu na skrivaj pregleduje sms-e in elektronsko pošto)
• racionalizacija; kreiranje razloga za opravičilo dejanja (»Saj ne bi začela kričati nate, če ti ne bi tako nepošteno ravnal z mano!«)
• projekcija; nezaželen del sebe pripišemo nekomu drugemu (»Jaz pa res nisem takšna, takšen si ti«)

Kognitivno vedenjski pristop nam pomaga razložiti kako nas lahko preslepijo lastne misli – na primer razmišljanje v ekstremih (»Pojedla ne bom nobenega piškota ali pa celo škatlo, saj če pojem enega to pomeni, da nisem več na dieti.«), mišljenje, da naša čustva natančno odslikavajo resničnost (»Počutim se prizadetega, to pomeni, da si mi ti storil nekaj slabega.«), preveliko posploševanje, kadar nek neprijeten dogodek jemljemo kot začetek spiralne poti navzdol… Obstaja tudi vrsto ostalih psiholoških šol in pristopov.

Kako postanemo bolj iskreni lažnivci

Nesprejemanje sebe vodi do trpljenja. Razmišljanje o naši preteklosti z obžalovanjem je boleče, saj odločitev, ki smo jih naredili v preteklosti, ne moremo spremeniti. Če ne prevzamemo odgovornosti zase v sedanjosti, s tem prizadenemo sebe in vse ostale v naši okolici. Kako naj si začnemo priznavati lastne laži? Kako naj postanemo bolj iskreni lažnivci?

Prvi korak je samozavedanje. Začeti moramo opazovati sami sebe. Pri močnih čustvenih reakcijah ali kadar se naše besede ne ujemajo z našimi dejanji, ko nam po glavi rojijo neracionalne misli … se malo ustavimo in si zastavimo vprašanje: »Kaj to pove o meni? Kaj moja reakcija na to situacijo pove o meni?«

Bolj kot postajamo odkriti in bolj kot se zavedamo lastnih občutkov, bolj postajamo odgovorni za lastne odločitve. Če priznamo, da smo nesigurni glede nečesa, smo tako soočeni z izbiro: da naredimo nekaj glede svoje nesigurnosti ali ne. Ne glede na odločitev smo sedaj bolj odgovorni za posledice lastne nesigurnosti, ker se bolje zavedamo, da je nesprememba ob soočenju z resnico izbira. Čeprav ne moremo nadzirati mnogih okoliščin, s katerimi se v življenju soočamo, smo odgovorni za svoje reakcije na prav vse od njih.

Soočanje z lastnim nesprejemanjem je dolga pot, ki zaheva veliko poguma. Življenje nas vedno uči nekaj novega, vedno nam ponudi novo priložnost, da se začnemo prebujati in spoznavati. Vendar samo resnica osvobaja in nas usmerja na pot zajemanje življenja s polnimi pljuči.