Neskončna zgodba (52)
Dan, ki ga je srečala na poti v službo, je bil sicer prečudovit. Glavica na žebljici zaroti, ki se je po njenem odvijala proti njej.
Kar šli so. Brez vsake besede. Mogoče se je motila, da so nekje vmes postali dobri prijatelji. Navsezadnje je bila priročen vodič po otoku za nekoga, ki je bil na njem prvič in je potreboval nekaj nasvetov iz prve roke o navadah in običajih ljudi. A kljub temu. Samo eno sporočilo, pa naj si bo na papirju, ne bi nikogar nič stalo, mar ne?
Ko že misli, da nekaj razume in je o tem skoraj prepričana, pa jo spet vrže s tira. Je bila morda prenaporna za koga izmed njih? Jim je s svojimi nepraktičnimi razmišljanji kratila čas? Nihče ni nič rekel o tem. Pa tudi sama bi opazila, če bi se je na primer začeli izogibati. A zdelo se je, da počnejo vse drugo prej kot to.
***
Končno je življenje spet šlo po starem. Skoraj po starem. Vse, kar je doživela vmes, jo je nekoliko zbrusilo in obrisalo stekla očal, skozi katera je gledala. To svoje malo življenje je sedaj cenila bolj kot prej. Če bi temu lahko tako rekli. Na trenutke je pred njim občutila celo strahospoštovanje. Prav zares. Kljub temu pa je morala priznati, da je v njej obstajalo nekaj neizpolnjene praznine, ki se je sem in tja javljala. Ko bi Irena le vedela, kam se jim je tako mudilo …
Jesen se je počasi iztekla in zamenjala jo je zima. Spremembe v naravi so prehajale ena v drugo, zato skoraj ni bilo opaziti, da so večeri sčasoma postali že toliko hladnejši, da si si moral obleči pulover več. In veter. Ponavadi je bil veter tisto glavno, kar je naznanjalo, da se bliža zima.
Tako kot vreme se je iz dneva v dan prelival tudi čas. Prišel je božič, novo leto, ki je navidezno za kratek čas zarezalo v časovno premico. Kmalu se je vse pognalo naprej proti tistemu koncu, ki si ga vsak predstavlja, kakor mu pač dopušča razum in domišljija.
Nič drugače ni bilo z Ireninim časom. Njeno življenje je potekalo mirno, skoraj neopazno med življenji drugih ljudi na otoku. Ni več iskala senzacij, se je pa kljub svoji zapovedi, da se bo izmikala pretiranemu analiziranju vsega počez, veliko ukvarjala s sabo. Predvsem s svojim srcem. In tako ji ni bilo nikoli preveč dolgčas. Vedno je iskala tisto točko, ki se je v njej zganila, ko so izvedeli, da je zbolel oče ali ko so zaprli Gard-e-robo. Pa tudi ko se je srečevala z Maksom. Ampak o tem ni bila več tako prepričana. Premalo časa je imela za to, da bi ugotovila, za kaj je pri tem šlo.
Ni se več ozirala na to, kaj počnejo drugi ali kaj si o njej mislijo. Nekje je nato že slišala, da se je spremenila in se nič več ne meni za ljudi okrog sebe. Včasih je ujela ponesrečeno prikrit pogled kakšne stranke, v katerem je tičala skrb. A dokler se je sama počutila dobro, ji tudi za take stvari ni bilo prav veliko mar.
Oče je okreval. Vsak pregled, ki ga je prestal, jo je ponovno spomnil na to, kako globoko vodo so nekoč prebrodili skupaj. In to ji je dajalo moč za naprej in spoštovanje svojega življenja in življenj drugih. Tudi z mamo so pogovori postajali bolj odkriti in prisrčni. Sama se je spet smejala očetovim poskusom šal. Irena se ni mogla več spomniti, kdaj je nazadnje počela kaj takšnega. Verjetno je to bilo še preden so jo skrbi in tegobe življenja dobile v svoje kremplje. Seveda je svoj vpliv v družinsko ozračje še naprej prinašala Ana, ki se je sama uspela izogniti temnim platem življenja. Vsaj tako se je zdelo.
Življenje ni bilo lahko, a bilo je dobro. In Irena je čutila, da nima razlogov, da bi se nad njim pritoževala.
Se nadaljuje …
