Mesojede rastline (Carnivorous plants)
Mesojede rastline prepoznamo po njihovem drugačnem, nenavadnem izgledu. Za mnoge skrivnostna rastlina pri nas ni preveč razširjena, morda tudi zaradi nekoliko drugačnih pogojev, ki jih rabi za uspešno rast. Najpomembnejši dejavniki za uspešno vzgojo so kisla prst, voda brez mineralnih snovi ter ustrezno temperature, saj nekatere rastline potrebujejo tudi zimski počitek. Vsekakor pa so posebne tudi zaradi njihovega prehranjevanja z živimi organizmi, ne zaradi potreb po energiji, pač pa po mineralnih snoveh. Z nenavadnimi oblikami, barvami ter posebnimi vonji privlačijo vse vrste žuželk. Obstaja več kot 600 različnih vrst, ki so razporejeni v 17 rodovih, ti pa so združeni v 3 družinah. Eden največjih raziskovalcev mesojedih rastlin je bil Charles Darwin, ki je leta 1875 tudi napisal obsežno knjigo »Insectivorus plants« o mesojedih rastlinah, ki jih je dolga leta raziskoval.
Rastline na različne načine privabljajo žuželke. Njihovi cvetovi so drugačni, nenavadnih barv, oddajajo značilen vonj, privabljajo pa tudi s tekočino, ki se nahaja v pasteh, na listih ali v vrčkih. Takšno privabljanje je učinkovito, saj si mesojede rastline brez težav hrano lovijo same od mušic, komarjev, mravelj, muh pa do pajkov, kobilic in metuljev. Rastline lovijo na tri načine: žuželke se ujamejo v past, ko sprožijo dlačice na njih (Dionaea, Utricularia, Aldrovanda). Žuželke padejo v vrček iz katerega ne morejo (Sarracenia, Nepenthes, Heliampora), ali pa se prilepijo na tekočino, ki je v obliki kapljic razporejena okoli listov (Drosera, Pinguicula, Byblis).
Za vzgojo mesojedih rastlin veljajo podobni pogoji z manjšimi odstopanji za določene vrste. Za vse vrste pa velja najpomembnejše:
- kisla prst (PH med 3 in 6), šota brez dodanih gnojil ali šotni mah, prepovedano je gnojenje
- zalivanje z destilirano vodo ali deževnico (stalno vlažen substrat)čim več svetlobe
- velika zračna vlažnost
Muholovka (Dionaea muscipula)
Najprepoznavnejša mesojeda rastlina je gotovo muholovka, ki raste na območjih Severne in Južne Karoline v ZDA. Ime Dionaea je rastlina dobila leta 1773 (J. Ellis) po Dioni (Afroditi), boginji ljubezni, hčerki Jupitra, muscipula pa po muhi (musca – muha).
Muholovka (Dionaea muscipula)
Rastlino sestavljajo peclji in listi, na katerih so pasti. Na sredini imajo številne rdeče žleze, ki izločajo sladek sok, ki privablja plen. Ko pride žuželka na past sproži dlačice na listih in past se v 1/60 sekunde zapre. Rastlina se presaja na eno do dve leti na začetku pomladi. Svetloba je eden najpomembnejših dejavnikov pri rasti, saj potrebuje zelo svetel prostor in vsaj 5 ur sončne svetlobe na dan, drugače raste vedno počasneje in sčasoma tudi propade. Barva pasti je tudi pokazatelj ali dobi rastlina dovolj svetlobe. Najbolj primeren substrat je mešanica 2/3 šote in 1/3 perlita. Obvezna je uporaba destilirane vode oziroma deževnice, v poletnih mesecih pa mora lonček obvezno stati v vodi, potrebuje pa veliko vlažnost, nad 60%. Muholovka se razmnožuje na tri načine, s semeni, listnimi potaknjenci ter koreninsko delitvijo. Hraniti je ne smemo, saj sama ulovi dovolj žuželk, da pridobi potrebne mineralne snovi. Muholovka naše zime ne preživi, zato jo je potrebno premakniti v drug prostor. Pozimi rastlina neha rasti, večina listov odmre, temperatura pa mora biti od 5°C do 10°C, poleti pa zdržijo do temperatur +35°C. Zaliva se enkrat na teden in sicer le toliko, da se prst ne posuši, zimski počitek pa je pri muholovki ključen za uspešno rast.
Saracenija (Sarracenia)
Saracenije rastejo na vzhodu ZDA in v Kanadi, ime pa so dobile po francoskem zdravniku dr. M. Sarrazinu, ki je našel prve primerke rastlin. Vse sar-acenije so trajne zelike s podzemno koreniko, listi pa so preoblikovani v vrček, katerega zakriva poklopec. Na vrču in v njem se tvorijo sokovi, ki privabljajo žuželke, ki se v njih ujamejo. Zaradi gladke stene notranjosti, oblike vrčka in dlačic obrnjenih navzdol žuželke ne morejo več pobegniti. Saraceniji pogosto presajanje ne ustreza, najbolje pa jo je presaditi na začetku pomladi. Tako kot vse druge mesojede rastline tudi saracenijam ustreza zelo svetel prostor s čim več sonca. Za gojenje se uporablja mešanica šote in perlita v razmerju 1:1 ali pa jih posadimo kar v šotni mah. Zaliva se tako kot vse drugo mesojede rastline le z deževnico oziroma destilirano vodo. Najlažje in najhitreje se razmnožujejo z delitvijo podzemne korenike, lahko pa se razmnožujemo tudi z oprašitvijo cvetov. Prezimujejo na hladnem v kleti ali drugem prostoru, kjer je okrog 5°C, nekatere pa zdržijo temperature tudi do -5°C. Med prezimovanjem se zalivajo enkrat tedensko, da ostane prst vlažna.
Saracenija (Sarracenia)
Malajska vrčnica (Nepenthes)
Središče razširjenosti nepenthesov je Malajski polotok, posamezne vrste pa najdemo tudi v Avstraliji, Šrilanki in na Sejšelih. Poznamo okoli 80 vrste nepenthesov z različnimi oblikami vrčev, rastejo v gorovju, zrastejo tudi do 6 metrov, največji vrči pa lahko zadržujejo do tri litre tekočine. Največji vrči rastejo blizu tal ali stojijo na tleh. Nepenthesi privabljajo žuželke s sokovi, ki so v vrčkih, iz katerih zaradi gladkih sten ne morejo. Nepenthesi se delijo med gorske in nižinske. Gorskim ustreza celo leto stalna temperatura okrog 20°C z nočnim nihanjem, medtem, ko nižinskim ustrezajo temperature od 20°C do 30°C brez občutnega nihanja, nobenim pa ne paše pogosto presajanje.
Malajska vrčnica (Nepenthes)
Drosera (Rosika)
Rosika je prva rastlina, za katero so ugotovili, da se prehranjuje z žuželkami, prvi pa jo je opisal nizozemski naravoslovec Dodoens. Poznamo približno 100 vrst rosik, največ pa jih raste v Avstraliji in Novi Zelandiji, tudi pri nas pa uspevajo tri vrste: okroglolistna (D. Rotundifolia), srednja (intermedia) in dolgolistna (D. Anglica). Znane so po tem, da imajo liste pokrite z dlačicami, na katerih so kapljice, ki se tudi ovijejo okoli plena, ki se prilepi na njih.
Drosera (Rosika)
Delijo se v 6 skupin, ki pa se nekoliko razlikujejo pri gojenju:
- Toploljubne rosike (D. capensis, D. capillaris, D. spatulata, D. binata, D. admirabilis, D.aliciae);
- rosike iz Queenslanda (D. ade-lae, D. schizandra e D. prolifera);
- zimotrdne rosike (okroglolistna – D. rotundifolia, srednja – D. intermedia in dolgolistna – D. anglica, Drosera x obovata, Nitastolistna – D. filiformis);
- pigmejske rosike (D. pygmaea in D. pulchella);
- gomoljaste rosike in
- dolgopecljate rosike.
Rosike presajamo tako kot muholovke vsako leto, za uspešno rast pa potrebujejo čim več direktne sončne svet-lobe. Njihove pomanjkljive pogoje hitro opazimo ob izgubi kapljic na listih. Prst je sestavljena iz mešanice šote in perlita ali le šotnega mahu. Zalivamo jih z deževnico ali destilirano vodo, najboljše pa je, če lonček v poletnih mesecih kar stoji v vodi kot pri muholovkah. Tako kot druge mesojede rastline potrebujejo veliko vlažnost, razmnožujejo pa se s koreninsko delitvijo, cvetnim opraševanjem ali kar z listnim razmnoževanjem – odrežemo list in ga damo v vodo, kjer iz njega zraste nova rastlina.
