Nekaj nenavadnega

Vsako noč pred spanjem se zamislim o preteklem dnevu. Najprej pomislim na hrano. Potem na vsa občutja, ki so se dogajala v meni. Na občutke, ki so jih drugi povzročili. Ne glasba, ne nov kos garderobe, ne najden euro na cesti, ampak ljudje. Z vsemi njihovimi sposobnostmi, s katerimi spremenijo moje dnevno delovanje. Spremenijo, spremenite, spremenim.

Najbolj “padam” na sladke besede, katere piknejo ravno tam, kjer hočem, da me in ravno to je umetnost. Da znam dovoliti njihovim besedam, da v meni sprožijo val čustev. Nekoč sem se bala čustev. Nekoč je mogoče neprimerna beseda, saj moja leta ne štejejo niti dva desetletja. Kakorkoli, čas je zelo nespecifična enota, čeprav mislimo, da imamo ta dva kazalca v malem prstu, oziroma bolje rečemo na zapestju ali na našem pametnem telefonu, za katerega se včasih zares moramo vprašati ali niso zgrešili pri izbiri imena. Skratka, zdaj dovoljujem čustvom, da pridejo iz svoje lupine. Včasih je plazenje iz te lupine boleče, stene so pregrobe od dolgotrajnega hladnega monotonega spozabljanja, da se utegnem že jutri postarati. Takrat se jočem. Ker me moja čustvena lupina boli. Včasih se jočem, ker nekdo vrže svojo lupino vame. In potem se zavem, da lahko vrnem to lupino nazaj. In jo vržem. Jočem, ker sem nekoga poškodovala, čeprav je predhodno ta oseba poškodovala tudi mene. In če oba vrževa istočasno svojo lupino, trčita drug ob drugo in se zlomita. Takrat se zgodi nekaj nenavadnega. Oba jočeva in obema je žal, lupini pa sta zlomljeni in midva svobodna.

Ne vem kaj bi se zgodilo, če bi bila sama na svetu. Če bi naenkrat vsi izginili. Navajena sem ljudi, da me nekdo gleda, da mi nekdo govori, da me nekdo bere. Navezana sem na ljudi, čeprav se to sliši še kako samoumevno. Prav o njih razmišljam pred spanjem in sem jim hvaležna. Brez njih bi bilo dihanje zaman. Brez njih, vas, mene. Nekaj je v moji zavesti, kar mi pravi, da so vaše besede hrana za moj obstoj. Ali smo zares pri življenju, če nismo na svetlobi? In ali smo mrtvi, če smo v temi? Skupaj se trudimo razvozlati “konfuzije”.

Nato pomislim še na vse, kar nisem naredila danes in bom morala jutri. Čeprav ko se zbudim je takrat danes in jutri je jutri. In tako nikoli ne pridem do jutri, vedno sem v “danes” in včeraj je bilo preden sem se zbudila. In nato prileti v sobo kresnička.