Ne jemlji osebno

Ničesar ne jemlji osebno! – konkretno in direktno o Ruizovem drugem dogovoru

Kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je zgolj izraz njihove resničnosti, njihovih sanj. Če boš imun na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja.
Don Miguel Ruiz

S prebiranjem Ruizove knjige sem končno dojela. Razumela in sprejela. In se osvobodila velikega bremena.
“Ne jemlji tega osebno!”
– “Kako ne, če pa meni govoriš in je to o meni?!”
Tako se je napetost v najinem pogovoru ponavadi stopnjevala v prepir. In potem v mučno tišino. Tako, ki sicer ni nikoli dolgo trajala, je pa v zraku ostal vonj po neizrečenih besedah in nimaš-pojma-kako-se-počutim-mislih.

Leta in leta mi je res dober prijatelj poskušal dopovedati nekaj, kar bi mi olajšalo življenje. In ves ta čas so mi besede ne jemlji osebno v kakršnikoli obliki, zaporedju, kontekstu konkretno dvigale pritisk! Skloftala bi ga! Kako, ne osebno, če pa je govora samo o meni?! Povej direktno, kar misliš, samo izpusti že to frazo!

Mnenje drugih

Kaj bo kdo mislil, je močno sporočilo, vodilo, ki ga nosimo v sebi. Strup. Vpliva na naše razpoloženje v nekem trenutku in na daljši rok, na naš pogled in občutenje življenja. Je res tako zelo važno, kaj drugi mislijo?

Vzemimo primer: sestra se obregne ob celulit dvajsetletnice. Ena kratka pripomba. In ona še ves teden razmišlja o tistih treh centimetrih pomarančne kože, se obremenjuje, tarna, se ogleduje in na mestu, kjer naj bi bil celulit, vidi tono špeha (ki seveda ni resničen, tudi tisti celulit je res malenkosten, ampak njena resničnost je zdaj drugačna), obupana je. Sestra, ki je izrekla usodne besede, pa si že pripravlja masten sendvič, sanja o fantu, razmišlja o povsem drugih stvareh in je že zdaaavnaj vse pozabila. Predstavljajmo si podobno situacijo: ta ista dvajsetletnica gre po ulici s prijateljicami, mimo gre mladenič, ki navrže opazko “uff, kakšen celulit”. Bo njena reakcija enaka tisti doma? Ali bo samo rekla “kaj pa njemu ni jasno” in naprej klepetala o novi kolekciji kopalk?

Drug primer: marketing predstavnik nadrejenemu razlaga o novem pristopu, ki ga je dva tedna razvijal. Šefu ideja ni najbolj všeč, odreagira precej nastrojeno, dvigne glas in ga spodi iz pisarne. Revček je razočaran, sploh ne ve, kaj je naredil narobe, kje ga je polomil in kako naj zadevo izboljša. Komaj čaka čas malice, da sodelavcu potoži, kaj se je zgodilo, da skupaj “pošinfata” in da pride domov in vse razloži še ženi. Ob tem ne pomisli, da je bil šef pred njunim sestankom pri zobozdravniku, ki mu je eno uro vrtal po ustih, da je potem našel na avtu kazen za napačno parkiranje in da je moral peš v peto nadstropje, ker popravljajo dvigalo. Posledice? Vsaj en dan bo preživel slabe volje, sodelavec bo razširil slabo voljo po celem nadstropju, okužil tajnico, ki bo zato prinesla napačne dokumente, žena pa zvečer, potem, ko bo zmetal vse to nanjo, zagotovo ne bo za akcijo. Super rezultat, kajne?

Zakaj torej jemljemo vse tako osebno?

Zakaj se obremenjujemo z mnenji drugih? Ali sem kaj lepša, če nekdo na cesti zavpije za mano “lepotička”? Kaj pa če mi reče grdoba? Sem točno taka, kot sem bila sekundo pred tem in nič drugačna. Zaradi ene besede se moj kriv nos res ne bo izravnal in verjetno mi ne bo treba takoj po dve številki večji modrček. Moje noge ne bodo nič bolj niti nič manj krive. Vse, kar se lahko spremeni, je izraz na mojem obrazu in moja drža. Ob prvem vzkliku bom verjetno zacvetela, se nasmehnila in moja drža bo kar naenkrat bolj pokončna. Zakaj? Ker sem dovolila, da mnenje druge osebe vpliva name. V tem primeru nič narobe. Vendar ali bo to kaj pripomoglo k moji urni postavki? K mojemu odnosu z mamo?

Kaj pa druga različica tega dogodka – negativna kritika? Mi kaj koristi, če opazko osebno vzamem? Bom zaradi “grdobe” kaj grša ali lepša (če odvzamemo izraz na obrazu)? Zakaj torej dovolim, da mnenje drugega sploh vpliva name?

Obe opazki sta samo odraz volje, razmišljanja, počutja osebe, ki je opazko izrekla. To nima čisto nič opraviti z nami. Grdoba je samo beseda, s katero se “dobro” počuti tisti, ki jo uporablja. Odseva njegovo stanje, tisto, kar ta človek nosi v sebi. Morda njegov strah, bojazen, njegovo šibko samopodobo ali posledico slabe izkušnje iz preteklosti. Vsekakor pa nima nobene povezave z mojim resničnim, recimo temu objektivnim, izgledom.

Ravno tako kot tista predstavitev ni nikakor povezana s šefom, njegovim zobozdravnikom, parkiriščem. In tako kot je tista štorija s celulitom samo naključna posledica reklame za kremo, ki jo je sestra videla na televiziji, trenutek preden je prišla po sendvič. Sploh, če ima sedem let in tako ali tako ne ve, o čem govori.

Ugotovitev

Z mnenjem okolice se enostavno ne splača ukvarjati. In če se malo vrnemo na trda tla, se svet ravno ne vrti okrog mene. Se pravi, da je totalno nesmiselno, da toliko reči jemljem osebno in se potem trpinčim, obremenjujem s popolnoma nepomembnimi stvarmi.

Izjave so samo izjave, so samo nekaj, kar je nekdo izrekel. Nekaj, kar je morda resnično iz njegovega zornega kota, iz nekega drugega pa še zdaleč ne. Zato si ne dovolimo več, da mnenje drugih postane naša resničnost. Ne dovolimo, da nas neka beseda prizadene. Enostavno ne jemljimo več vsega tako zelo osebno.