Klop ji je skoraj uničil življenje

Kaj bi mi odgovorili, če bi vas vprašala, katera je najnevarnejša žival na svetu? Nekateri bi se morda odločili za tigre, leve, volkove, kače, morske pse, komarje in drugo. Obstajajo pa ljudje, ki bi na to vprašanje brez premisleka odgovorili: KLOP.

Z vami bom tokrat delila resnično zgodbo moje prijateljice, ki ji je majhen klop povzročil velike težave. Zgodba dekleta, ki je prebolela klopni meningitis je nastala na podlagi njene osebne pripovedi, resničen je popolnoma vsak detajl. Moj namen pa – ne podcenjujte moči majhnega, komaj vidnega klopa. Moji prijateljici je namreč skoraj uničil življenje.

Njen pogled, njena izpoved:

»Nikoli nisem bila bolna, zato sem imela zaupanje v svoje fizično zdravje. Tudi pristaš cepiv nisem, ker menim, da mora človek dovoliti telesu razviti imunski sistem in se potruditi, da je telo dovolj močno pri soočanju z okoljem, ki nanj vpliva. Zato se nikoli nisem cepila, ne proti gripi in tudi proti meningoencefalitisu – virusnemu, klopnemu meningitisu ne. Živim na podeželju, blizu gozda, na Pohorju, kjer sem skozi doživetja v otroštvu imela kar precej klopov. Nikoli ni bilo nič narobe. Do takrat.

Šla sem po solato na vrt in se vrnila s klopom. Bil je sveže pritrjen, odstranila sem ga pravilno z vrtenjem (brez olja, alkohola itd.) in nanj pozabila. Na mestu, kjer je bil odstranjen, ni bilo nobenih znakov nevarnosti (kolobarjev, madežev, …). Klop me je okužil z meningoencefalitisom, česar seveda nisem vedela. Dolgo je bilo vse vredu, funkcionirala sem popolnoma normalno. Čez čas pa me je telo začelo opozarjati na nepravilnostim s konstantnimi slabostmi in želodčnimi krči. Hrana je zame postala nedobrodošla in mi povzročala probleme. Sprva sem se zdravila sama, moj namen je bil s prilagojeno hrano in zelišči pomiriti moj razburjen želodec. Ko je situacija prerastla domačo zdravljenje, saj so se slabosti prelevile v splošno slabo počutje, kar je pomenilo, da sem bila zmeraj bolj brez energije, bolele so me kosti in grlo, sem vedela, da je čas, da obiščem osebno zdravnico. Ta je glede na moje besede sklepala, da sem prehlajena, da je bil problem v klimi in se odločila za antibiotik. Pregled pri njej naj bi sledil po porabljenem antibiotiku. Ko sem začela jemati predpisane tablete, se je moje zdravstveno stanje sunkovito slabšalo, antibiotik je sesul moj imunski sistem. Bolečine v želodcu so bile neznosne, mislila sem, da imam rano. Bila sem praktično popolnoma brez energije, muka mi je bilo že jutranje vstajanje. Čez en teden, ko sem bila lokacijsko precej daleč od svoje zdravnice, je moje telo doživelo kolaps. Obiskala sem dežurnega zdravnika in mu povedala za moje bolečine v želodcu. Ta je po pregledu smatral, da je problem v slepiču, saj sem se zvijala od bolečine kjerkoli se me je dotaknil. Napotil me je v zame tedaj najbližjo bolnišnico, v Celje. Poudarim naj, da sta me oba zdravnika povprašala o morebitnem klopu. Obema sem povedala, da sem klopa imela, da sem ga odstranila, vendar pa ni bilo nikakršnih znakov, na katere naj bi bili pozorni. Ko sem  zapustila ambulanto sem začela krčevito in popolnoma nenadzorovano bruhati že kar na hodniku. Jasno je bilo, da nujno potrebujem pomoč.

V bolnišnico sem prišla z zdravnikovim napotilom za pregled abdomna, saj je obstajal sum za vnetje slepiča. Ultrazvoki niso pokazali ničesar, tudi vsi ostali pregledi, ki pritičejo takšni težavi, ne. Edino neskladje je bila nekoliko povišana temperatura, ki pa ni bila alarmantna. V bolnici sem med in s pregledi čakala dolgih 5 ur. Popolnoma sem oslabela, želela sem si samo mrzle sobe s posteljo, do bolnišnične ležalne mize na hodniku nisem zmogla več. Vendar pa so se izvidi izkazali za popolne. Zdrava sem. Zdravnica je rekla, da lahko grem domov. Ko mi je partner pomagal vstati iz stola v čakalnici, pa si je premislila, rekla je, da me za vsak slučaj pošilja še na infekcijski oddelek, ker si ne želi tvegati. Z napotnico sem torej šla tja. Pot parih metrov mi je predstavljala obupen napor. Na oddelku so me hospitalizirali. Ura je bila skoraj dve zjutraj.

Naslednje jutro sem se počutila odlično, sklepala sem, da grem domov. Zdravnik je bil precej zadržan. Ker pa sem bila še vedno slabotna so se odločili, da naj preventivno ostanem tam. Pretek je še en dan in zbudila sem se v novo jutro. Odločila sem se, da stopim do kopalnice, saj je bilo v sobi peklensko vroče. Ukaz možganov telesu, da naj vstane, pa ni bil prejet. Zgrudila sem se, izgubljala zavest, bruhala sem zeleno tekočino, v glavi mi je razbijalo. Sestra je bila takoj pri meni in mi pomagala. Vprašala sem jo: »Kaj se dogaja?« Stavek iz mojih ust je zvenel popolnoma popačeno. Rekla je: »Meningitis je.«

Naslednje dni telo ni bilo več moje. Ne gibi rok, ne premiki glave, jezik ni sodeloval, vse mi je bilo tuje. Tremor telesa je bil zelo močen. Nisem razmišljala o tem, kaj se dogaja, saj so bili glavoboli močni, kot še nikoli do takrat. Spomnim se družine, ki je prihajala in odhajala, ne spomnim se pogovorov, videla sem samo skrb na njihovih obrazih. Naslednji dan so me punktirali. Z iglo so mi vzeli hrbtenjačni likvor, da bi male možgane razbremenili stresa. To je vse kar so lahko naredili, virusa namreč ne gre uničiti z antibiotiki. Po tistem sem resnično spala, ko sem se zbudila sem imela občutek, da je minilo par mesecev. Zelo sem hvaležna sestram, ki so me z vozičkom vozile do kopalnice in toalete, saj nobene potrebe nisem želela opravljati kot obnemogla. Trajalo je par dni, da sem se »sestavljala«, kazalo je na boljše. Ko sem zopet začela jesti, sem si takoj želela domov. »V redu sem, super!« se je glasil vsak jutranji odgovor na vprašanje zdravnika. Smejal se mi je, saj je videl, da tremor še zmeraj ni popustil. Po vseh pregledih so mi vendarle dovolili, da se vrnem domov. Ustrezno so mene in mojo družino informirali, kaj vse početi in česa ne. Opozorili so na vročino. Res sem bila srečna, saj sem si želela udobja doma. Pot domov je bila naporna, ker sem bila precej oslabljena. Hitro sem ugotovila, da je problem v ravnotežju in koordinaciji telesa. To me ni prestrašilo saj sem se zavedala, da je telesu potrebno dati čas, ker se še zmeraj bori. Ker sem takrat zaradi tega prekinila pisanje zaključnega dela na fakulteti, sem si želela čim prej nadaljevati. Na tej točki pa se je zgodil šok. Nekako nisem znala pisati, nisem znala prevajati angleščine. V banji, ob vroči vodi, nisem vedela kaj storiti, da bi le-ta bila hladna. Zgrabila me je panika. Bo zmeraj tako? So moji možgani trajno oškodovani? Bom sploh sposobna zaključiti študij in … Bom še sploh kdaj stara jaz?

No, sedaj sem spet stara jaz. Dolgo sem se izogibala sonca, saj je slabo vplivalo name. Težave sem imela s križem, verjetno zaradi punkcije. Tudi na pregledu sem pokazala, da sem OK. Zdravnik je bil zadovoljen z mojim trudom, da vnovič pridobim kondicijo in pozabim na vse skupaj. Vesela sem bila njegovega pojasnila, da načeloma ne morem ponovno zboleti. Ta »načeloma« je odzvanjal v moji glavi in odzvanja še danes. Nekaj časa po vrhuncu bolezni sem res opažala raznorazne težave, na srečo je tudi to sedaj mimo.

Takrat mi je bilo žal, da se nisem cepila. Danes mi ni. Moje telo je zdravo, mlado in sposobno prebroditi izzive. Je tudi pri drugih tako? Ne. Povedali so mi, da sem imela izredno srečo. Ne glede na vse sem pravi čas prišla v bolnico, zbolela tam, opravili so punkcijo v idealnem trenutku. Ne želim si svetovati drugim, kaj storiti, se cepiti ali ne? Ne vem. Pomembno je biti pozoren na svoje zdravje in zaupati telesu, ko ti kaže, da je nekaj drugače, narobe. Kdo si virus? Si žival, si mineral? Nihče te ne pozna.«

Tole je zgodba moje drage prijateljice. Je zgodba o majhnem klopu in zgodba o veliki borbi. Je zgodba o nesrečnem slučaju, a na srečo zgodba s srečnim koncem. Draga prijateljica, hvala za tvoj pogled in da si košček svoje intime delila tudi z bralci portala mojpogled.com. Kar me pa najbolj veseli pa je to, da si ti spet stara ti in hvala, ker si.