Mr. Tambourine Man

Bil je 13. Julij 2010. Nestrpno sem čakal pred Halo Tivoli v Ljubljani, da vidim svojega najljubšega glasbenega izvajalca vseh časov. Šel sem do stojnice, kjer sem si kupil tradicionalno koncertno majico, ter obesek za ključe. Šel po pivo, ter sedel na svoj sedež. Luči so se ugasnile in skupina je prišla na oder. Zraven nje pa možakar, ki je verjetno pustil enega izmed največjih pečatov v zgodovini glasbe. Zaslišali so se akordi Leopard-Skin Pill-Box Hat. Luč je posvetila na možakarja s svetlo rjavim cilindrom, ki je igral klaviature. Bil je veliki Bob Dylan.

Bob Dylan v živo

Don’t Think Twice it’s Alright, Just Like a Woman, Simple Twist of Fate, Highway 61 Revisited, Ballad of a Thin Man, Like a Rolling Stone, All Along The Watchtower ter še mnoge druge pesmi, so mi dajale mravljince po telesu.  Vsak bi si verjetno predstavljal njegove koncerte, kako on stoji pred mikrofonu z akustično kitaro in brenka. Ampak ni tako, preklaplja med klaviaturami, ustno harmoniko in električno kitaro ali pa preprosto poje. Že 40 let ni več tako. Bil sem tudi opozorjen od kolegice, da ne smem pričakovati Dylana, kot sem ga navajen, ko ga poslušam. Ampak to me ni motilo. Zelo lepo je igral in ni me razočaral. Posebej z mojim najljubšim komadom Like a Rolling Stone, katere besede imam tattovirane na hrbtu.

Nato so minila tri leta. 8. November 2013 Padova v Gran Teatro Geox v Italiji. Isti proces. Pivo, majica in čakat, da pride gospod na oder.  Things Have Changed,  Tangled Up in Blue,  Love Sick, Blowin in The Wind, Duquesne Whistle,  A Hard Rain Is A Gonna Fall, High Water, She Bellongs to Me in še druge. Spet mu je uspelo. Kurja polt ter nasmeh do ušes. Njegov Never Ending Tour traja že od leta 1988 in še kr vztraja in navdušuje množice po celem svetu.

Moj idol

Bob Dylan je simbol uporništva in revolucije, ki je sredi 60.let preklopil na rock n roll in mu skoraj uspelo izriniti skoraj vse takrat znane skupine s prestola. V enem samem trenutku na Newport Folk festivalu leta 1965 je spremenil pogled celotne generacije, ko je preklopil na električno kitaro. Ljudje so ga izžvižgali, ga grajali. Bil je oklican za »judo«, ampak se ni dal. Trmast, kot vedno, je vztrajal in ni hotel biti označen kot le pisec protestnih pesmi z akustično kitaro.

Zakaj je Dylan tako poseben? Nima tako dobrega glasa, kot ga imajo Roger Daltrey od The Who ali Paul McCartney od Beatlov. Ampak zna pa uporabljati svoj glas. Njegove pesmi, ki jim skoraj lahko rečemo poezije, zapoje na tak način, da poslušalec prisluhne. Iz svojih lastnih izkušenj vem, da mi je njegova glasba pomagala pri marsičem v življenju. In včasih, ko poslušaš kakšno njegovo pesem, si lahko prav rečeš »To pesem je pa za mene napisal, govori o meni«.

Njegove lirične sposobnosti so tisto, kar ga loči od ostalih glasbenih izvajalcev. Res je, da je živel v obdobju, ko je bilo pesem napisati preprosto, glede na takratno dogajanje (vojna v Vietnamu, rasizem, itd.), saj materiala je bilo ogromno. Ampak njegovo poigravanje besed, uporaba vseh slovničnih trikov je res neverjetna. Njegova glasba je označena za poezijo, o kateri je bilo napisano kar nekaj knjig in člankov, bila je tudi tema predavanj na Univerzah. Sicer je na začetku svoje kariere izvajal stare ameriške ljudske pesmi (folk). Na njegovem prvem albumu Bob Dylan iz leta 1962 najdemo večino pesmi, sposojenih od drugih »folk« pevcev. Šele z drugim albumom The Freewheelin Bob Dylan in pesmijo Blowin in The WInd se je zapisal v anale glasbene zgodovine in začetek njegove velike glasbene kariere.

Like a rolling stone

Albumi Bringing It all Back Home (1965), Highway 61 Revisited (1965) ter Blonde on Blonde (1966) veljajo za glasbene klasike. Pesmi kot so Like A Rolling Stone, I Want You, Mr. Tambourine Man, Ballad of a Thin Man, Desolation Row itd. veljajo za glasbene klasike. Ko je leta 1966 šel na turnejo po Evropi, je imel koncert razdeljen na dva dela. Prvi del je bil on s kitaro in ustno harmoniko, v drugem delu pa je preklopil na električno kitaro in na oder je prišla zraven takrat njegova skupina The Hawks (ki so kasneje postali znana skupina The Band). In 17. Maja 1966 velja za poseben dan v glasbeni zgodovini, saj je prišlo do konflikta med Dylanom in njegovimi oboževalci. Na koncertu v Angliji v Machestru ga je en oboževalec označil za »judo«. In Dylan je odgovoril v svojem stilu »I don’t believe you … You’re a liar«, se obrnil proti svoji skupini in rekel »Play it fucking loud!« ter so začeli igrati zadnjo pesem na koncertu Like A Rolling Stone.

Leta 1966 je doživel prometno nesrečo s svojim motorjem, ki ga je spremenila. Od tiste nesreče kar 8 let ni bil na turneji. Spremenil je tudi svoj stil glasbe ter način izvajanja svojih pesmi. Dejal je, da je zgubil svoj glas ter veselje do nastopanja v živo. Vendar ga je spet našel in ljudje so ga sprejeli z odprtimi rokami nazaj. Izdal je še nekaj odličnih albumov, kot so Oh Mercy, Blood on Tracks, Nashville Skyline, Hard Rain itd. Izdal je tudi nekaj kritično gledanih slabših albumov. Ampak to ga ni oviralo. Govorimo o možu, ki velja za inspiracijo mnogih današnjih glasbenikov in če ne bi obstajal, bi svet verjetno bil zelo drugačen. Prišel je v času, ko je svet potreboval konkreten glas ljudstva in to je tudi bil in še vedno je. Lahko se samo vprašamo, zakaj takšnih glasbenikov danes ni več. Posebej danes, ko bi jih močno potrebovali, saj so ljudje preko glasbe izražali svoja čustva do dogajanja na svetu. Mogoče so in se skrivajo ali pa smo preprosto zgubili voljo, znanje in talent v tem materialnem svetu.

Ko zjutraj vstanem in si skuham kavo in si dam na svoj gramofon njegovo ploščo. Mi njegove pesmi, pa čeprav so že stare 50 let, točno povedo, kakšno je stanje po svetu in ne rabim jutranjih poročil, saj se zgodovina nekako ponavlja. Kot je zapel v pesmi Subterranean Homesick Blues: »You don’t need a weatherman to know which way the wind blows«.