Moja zgodba
Stopila sem do hiše oziroma belih vrat. S prstom sem pritisnila na stikalo, ki sem ga našla na levi strani. Slišala sem odzvanjanje zvonca za vrati. Popoldan se je že prevešal v noč. Močno je deževalo. Tudi po meni. Saj sem čutila sleherno kapljo na licu. Premočena čakam. Toliko sem mu imela za povedati, priznati… da enostavno nisem bila pripravljena na realnost.
Vrata se odprejo, pred mano stopi ženska. Z očitno okroglino pod puloverjem. Noseča, me prešine. Smehlja se, zgrabi me panika. Premočena, premražena in zdaj še bleda, stečem k svojemu belemu malemu terencu. Odpeljem. Nazaj v center. Avto sem pustila na parkirišču in s premraženimi prsti odprla vrata.
Zdrsim za zaprtimi vrati, objamem kolena. Tresem se. Vseeno mi je. Pred očmi imam njo. Samo eno se mi je v glavi odvijalo. Lagal mi je. Celo leto. Premorem moč, da vstanem, se odpravim za svojo delovno mizo. Z okenske police v roke vzamem orhidejo z belimi cvetovi. Poklonil mi jo je pred enim letom. Nežno jo stisnem k sebi. Samo ona mi je še ostala.
Ne slišim ničesar okoli sebe. Po licih mi polzijo solze, ki kar vrejo, ne vem od kje. Podoživljam jutra, ukradene minute z njim. Ta jutra so se pričele tako nedolžno z dnem, ko sem si porezala prste… k sebi stiskam belo orhidejo.
»Sanja!« k meni stopi moški…» Odšla si, še predno sem prišel k vratom.« Gleda me, gleda moje roke na orhideji.
»Bivša žena, Sanja, mi je rekla, da si stekla in se odpeljala. « Prišla je po najinega sina. Z njo in njenim partnerjem naj bi preživel vikend. »
Na besede sem bila še kar hladna. Navzven. A misli so mi spet delale tristo na uro. Povedal mi je, da je ločen, da ima najstniškega sina. A ko sem zagledala nosečo žensko, v njegovi hiši… mi je telo in duša odpovedalo.
»Zakaj si prišla k meni?« Ni odnehal. Stal je na mestu. Pred mano. Samo orhideja naju je ločevala.
»Želela sem se pogovoriti,« sem končno spregovorila.
»O čem?« me je spodbudil in vrtal s očmi skozme.
»Da se vrni v ponedeljek nazaj na delovno mesto?« Sem izjecljala samo približek pravilnega odgovora.
»Na bolniški sem, Sanja.«
»Prekini jo, vrni se.« Sem vztrajala, a hkrati se zavedla, da je spregledal moj delni odgovor.
»Veš, da se ne morem. Ne po tem, kar se je zgodilo pretekli petek.« Je bledo navrgel mimogrede.
»Ne morem brez najine jutranje kave.« Seveda sem ugriznila v namig.
Po kratki tišini in ko mi je že pogum popolnoma upadel, le spregovori.
»Zavrnila si me. Ne, si sprejela poljub, nato si me odrinila. Pomeni, da si me zavrnila. Mene, moškega, ki te ima rad.« Po kratkem vdihu in izdihu je nadaljeval: «Pravzaprav bom v ponedeljek prinesel odpoved…«
Obrnil se je in se počasi namenil proti vratom. S sklonjeno glavo. Telo mi je okamnelo. Moji prsti so bili hladni. Dušo je zazeblo. Zrla sem v hrbet moškega, ki me je oboževal, eno poletje, eno jesen in zimo… vsako jutro, ob kavi…
Odložila sem lončnico, vstala in s hitrimi koraki stopila za moškim, ki mi je izpovedal ljubezen.
Še preden se je uspel dotakniti kljuke na vratih sem s prsti objela njegov obraz in ga poljubila. Poljuba se ni branil. Čutila sem, da mu moram pojasniti moj nenadni poljub.
»Nisem te zavrnila. Samo ustrašila sem se nenadne topline, ki me je prevzela ob tvojem poljubu. Nisem vedela, zakaj me je ta prijeten občutek tako nenadoma-prestrašil. V resnici želim, da ne odideš… ne zdaj, ne jutri, sploh nikoli.«
»Prav, nikoli več ne bom odšel,» odgovor je podpisal s poljubom.
