Da nikoli ne pozabimo – 27. januar, svetovni dan spomina na žrtve holokavsta
Beseda holokavst se prvotno nanaša na žgalno daritev starih Grkov in Rimljanov, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge. Kasneje se je beseda začela uporabljati za množično uničenje ljudi, običajno s sežigom.
Čeprav pod besedo holokavst večinoma pomislimo zgolj na sistematični genocid Judov, pa je holokavst sistem pobijanja in uničevanja različnih verskih, etičnih in narodnih skupin, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je leta 1941 in trajal vse do leta 1945, ko je Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz.
Dva najbolj značilna simbola iz časa holokavsta.
Judje so bili najbolj številno zastopani med žrtvami holokavsta, saj je bilo glavni cilj iztrebljanje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali “dokončna rešitev Judovskega vprašanja”. Poleg Judov so pobijali tudi ljudi, ki so bili po njihovih kriterijih nezaželeni: Rome, umsko in telesno prizadete, Slovane, Jehove priče in homoseksualce. Holokavst je bil posledica ideologije, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo.
Nacisti so lahko brez ovir sistematično uničevali nasprotnike v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. Jude in druge nezaželene so v živinskih vagonih brez sanitarij, brez hrane in brez vode, vozili v koncentracijska taborišča. Veliko ljudi je prišlo na cilj mrtvih ali v komi. Mučenje in pobijanje zapornikov se je izvajalo v taboriščih po vsej Evropi. Pogosto so za izvajanje množičnih usmrtitev uporabljali strupene pline. Nacistični teror je bil brezmejen in ljudje nižje vrste so bili brez kakršnihkoli pravic.
Najpogosteje se kot število judovskih žrtev holokavsta pojavlja število 6 milijonov. Jude so sistematično stradali, jim dodelili prisilno delo, nato pa so jih zaplinili in sežgali. Največje koncentracijsko taborišče je bilo Auschwitz na južnem Poljskem, v katerem je umrlo 1,1 milijon ljudi, od tega 10 tisoč Slovencev. Za bodečimi žicami so se dogajale strahote, ki so pretresle svet. Glavni namen koncentracijskih taborišč je bil nasprotnike prevzgojiti in kaznovati s pomočjo delovne ali psihične kazni. Drugotni pomen je bil zastraševanje ostalega prebivalstva, da je ostalo zvesto režimu. Na račun prevzgojnega dela pa se je ustvarjal tudi zaslužek.
Preganjanje ljudi je zmeraj in povsod nesprejemljivo. Kljub hudim represijam so se med prebivalstvom našli posamezniki, ki so pomagali reševati judovsko prebivalstvo. Bili so del manjšine, ki je menila, da je treba preganjane Jude obvarovati in rešiti.
Ena najbolj znanih knjig, ki govori o doživljanju holokavsta skozi otroške oči.
Za holokavst smo v bistvu krivi vsi, saj je ves svet vedel, kaj se dogaja. Tudi za taborišča je svetovna javnost vedela, pa ni reagirala. Zato spominjati se holokavsta zahteva pogum. Spomin na tragedijo genocida ne sme biti le spomin na žrtve, pač pa tudi na tiste, ki so to največjo tragedijo iz prve polovice 20. stoletja preživeli. Da nikoli ne pozabimo, je 27. januar svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.
