Kobarid – zgodovina, turizem, šport, narava

Kobarid – moj rodni kraj

V tem prispevku vam ne bom predstavila Kobarida kot reklamo za iskanje turistov za polnjenje občinskega proračuna, pač pa kot okolje, ki sem ga poznala jaz v svojih skoraj 30 letih prebivanja tam.

Kobarid nekoč in danes

Sedemnajst let je že, odkar sem odšla iz svojega domačega kraja – Kobarida, ki je name pustil kar precejšen vtis, njegovi prebivalci, še najbolj pa okolje in narava, kjer je nastanjen. Moja starša sta bila priseljenca, tako da smo pri domačinih v Kobaridu veljali za tujce in tega nam niso nikoli dovolili pozabiti. Kobarid leži v kotlini, obkroženi s hribovjem, kar zagotovo vpliva tudi na zaprtost in nezaupljivost njegovih prebivalcev. Veliko sem prepotovala v svojih rosnih letih, spoznala različne tipe ljudi na različnih koncih Slovenije in tudi Evrope, tako da danes lahko zagotovo rečem, da sta prav ta zaprtost in ksenofobija najznačilnejši lastnosti prebivalcev Kobarida.

Naravne lepote, zgodovinske poti, obeležja in muzeji, možnost aktivnega preživljanja prostega časa, planinarjenje, kolesarjenje, plavanje, kampiranje, rafting, padalstvo, ribolov itd. so razlog velikega razcveta turizma na celotnem kobariškem območju, zato je za zaprtost in ksenofobijo vedno manj prostora, saj je vedno več tamkajšnjih prebivalcev odvisnih prav od turistov.

Kobarid – zakoten kraj Slovenije

Kobarid je nekoč za mnoge ostale predele Slovenije veljal za enega od najbolj zakotnih krajev. Predvsem Ljubljančani so si jemali pravico, da so Kobarid in njegove prebivalce označili kot zakotne oz. zabačene. To se je odražalo v njihovem odnosu ob obisku tega kraja, nespoštovanju občanov, lastništva in celotnega okolja. Danes je vse drugače. Ljudje iz večjih mest se v vedno večjem številu odločajo za dopustovanje in obisk posoških krajev, nekateri iščejo pridih neokrnjene narave, nekateri adrenalinska doživetja, spet drugi želijo začutiti prvo svetovno vojno ob obisku muzeja in sprehodu po poteh ostalin in obeležij, večina pa si želi najti tukaj preprosto sprostitev. In verjemite, vse to resnično lahko v Kobaridu in njegovih okoliških krajih dejansko tudi dobite.

Kje leži Kobarid?

Kobarid je mesto, prav tako tudi sedež istoimenske občine. Leži na severozahodu Slovenije, v Posočju, na stičišču alpskega in predalpskega sveta. Na zahodnem delu občine je tudi državna meja Slovenije z Italijo. S pomočjo karte in spodnjo tabelo razdalj iz različnih koncev Slovenije in Amsterdama vam bo položaj Kobarida bolj jasen in dostopnejši.

Zdaj, ko ste izračunali, koliko časa potrebujete, da dosežete cilj, lahko preverite še stanje v živo ta trenutek v Kobaridu. To je center Kobarida, ki bo tudi izhodiščna točka opisanih izletov.

Odpeljala vas bom po poteh, za katere menim, da jih morate obiskati

Pridružil se nam bo še moj partner, ki ljubi zgodovino tega področja ali bolje rečeno, njegova največja strast je soška fronta, zato bo del poti obarvan tudi z zgodovinskimi dejstvi.

Kobariška zgodovinska pot

Moja najljubša trasa za rekreacijo in sprostitev, ki sem jo največkrat prehodila, tudi pretekla, je  kobariška zgodovinska pot – na moj način. Tukaj boste na svoj račun prišli tako ljubitelji zgodovine kot tudi ljubitelji narave, saj boste oboje z vsakim korakom občutili. Užitek na tej poti vam je garantiran.

Pot povezuje zanimive zgodovinske in naravne točke v okolici Kobarida.  Za pet kilometrov dolgo pot boste porabili od tri do pet ur. A ne zaradi težavnosti, pač pa zato, ker je na poti toliko zanimivega, da vam še zgornja meja ne bo dovolj.

Italijanska kostnica na Gradiču nad Kobaridom

Vhodni portal do kostnice je že v samem centru Kobarida. Po strmi in vijugasti tlakovani cesti se vzpenjamo mimo postaj križevega pota vse do parkirišča, kjer se nam odprejo razgledi in na nas pritisne mogočnost na vrhu postavljenega objekta.

Kobarid – Vhodni portal – začetek poti

Kobariška zgodovinska pot: Deveta postaja križevega pota (Kristus tretjič pade pod križem)

Verjamem, da pot mnogo bolj globoko doživljajo svojci padlih vojakov, mi pa raje uživajmo v razgledih, ki se nam odprejo z Gradiča nad Kobaridom. Zanimivo se je sprehoditi okoli kostnice, saj se nam bo vsaj malo vtisnila v spomin tale množica imen, ki je zapisana na kamnih iz zelenkastega serpentina. Tudi cerkvico na samem vrhu si oglejte. Čeprav vladata mir in tišina, je v njej čutiti neko napetost, nemir,  krik na silo prekinjenih mladih življenj .Stopimo na zrak in zadihajmo.

Kobariška zgodovinska pot: Italijanska kostnica – cerkev Sv. Antona

Italijanska kostnica na Gradiču: Plošče z imeni padlih italijanskih vojakov

Mladi in otroci iz Kobarida smo ta prostor doživljali drugače, v nobeni povezavi s temno preteklostjo ali pretiranim občutkom za zgodovino. Gozdovi v neposredni bližini so nam služili za igro. Ni bilo lepšega prostora, kjer bi  tako doživeto odigrali kavbojce in indijance. V hiški poleg gozda je živel čuvaj, ki je za nas otroke veljal za strah in trepet. Govorilo se je, da je lovil otroke, jih zapiral v hiško in jih ustrahoval. Adrenalin, ki nam ga je izzval strah pred njim, je bil kot mamilo, saj smo znova in znova hodili izzivati starega gospoda in ga dražiti. Na srečo ni nikoli nobenega od nas ujel, da bi lahko govorice ovrgla ali jih potrdila.

Govorilo se je, da so se ponoči, ko se je stemnilo, okoli kostnice začeli prikazovati in strašiti otroke črni možje.

Kasneje smo ta prostor na parkirišču velikokrat izkoristili za večerno druženje ob pijači in glasbi. Ob petkih in sobotah se je ob večerih nabralo kar precej različnih avtomobilov, iz katerih je donela različna glasba, od rocka, metala do nervoznega štancanja. Na Sv. Anton smo hodili tudi prvega novembra, ko se je stemnilo in si lahko občudoval na stotine svečk kobariškega pokopališča. Eno leto smo se zbrali s prijatelji, odšli na vrh kostnice, se ulegli na hrbet in zrli v nebo. Tisti dan smo videli na stotine utrinkov. To so spomini, ki jih ne bom nikoli pozabila in zaradi njih ima ta prostor, kostnica in njena okolica popolnoma drugačen pridih od tega, kar doživlja turist s turističnim vodnikom Kobarida v roki.

S poti na Gradič: Pogled na Kobarid

Od kostnice se sprehodimo po lepi gozdni poti pod drevesi bukev in gabra do naslednjega zgodovinskega objekta  – Tonovcovega gradu. Ta del poti je bil meni najljubši, saj obožujem gozdove, divje gozdne poti, neokrnjeno naravo ter odsotnost mestnega vrveža in civilizacije. Če imate srečo, lahko med potjo srečate kakšno gozdno žival, srnico, na primer. Tudi medveda so že v teh gozdovih zasledili, a to je že sreča, ki je ni deležen vsak. Hodili boste kakšnih 15 -20 minut in se na koncu po stopnicah povzpeli do Tonovcovega gradu.

Kobariška zgodovinska pot: Tonovcov grad

Pogled na Sočo, Kobarid in okoliške vasice

Kobariška zgodovinska pot: Tonovcov grad

Ustavite se za trenutek in pustite, da vas prežame preko 1500 let stari duh zgodovine. Razgled, ki ga boste na tem mestu doživeli, je tudi čudovit.

Nadaljujemo pot naprej po urejeni, z ograjo zaščiteni poti navzdol, po strmih stopnicah pridemo do glavne ceste za Bovec, previdno jo prečkamo, mimo bunkerja nadaljujemo pot po gozdni poti navzdol do jarkov tretje obrambne črte, ki nas pripeljejo do izravnave, kjer stoji kamp Lazar (Ganzl ranč).

Kobariška zgodovinska pot: Italijanska tretja obrambna črta

Pod cesto naletimo na ostanke tretje italijanske obrambne črte, ki je na tem mestu zapirala prehod po dolini Soče.  Odločitev o obrambi na tem mestu še poudarja strateški položaj Tonovcovega gradu.

Klikni na sliko za ogled galerije.

Zavijemo v kamp, če se želimo osvežiti s hladno pijačo in spočijemo noge v prijaznem okolju. Prepričana sem, da vas bodo sprejeli z veliko mero gostoljubnosti. Iz kampa je urejena pot do reke Soče. Če želite, kar pojdite in si od bliže poglejte to našo krasotico.

Kobariška zgodovinska pot:  Kamp Lazar (Ganzl ranč)

Ganzl ranč – tako se je namreč imenoval pred svojo preobrazbo v zdajšnji, precej mirnejši prostor za kampiranje. Pred tem je bilo tu zelo divje, ob sobotah se je trlo mladine, ki je žurala do jutra, ob glasbi kakšne znane rock skupine ali glasbenika. Tudi čez teden je bilo zabavno, saj se je kmalu razvedelo o tukajšnjih svobodnih aktivnostih po celi Sloveniji in raznorazni umetniki so začeli obiskovati ta ranč in v transu prekrasne narave so ustvarjali zgodbe in jih delili vsakemu, ki se je znašel tam in v tistem trenutku. Tudi konji so bili del te pravljice, saj so krasno sovpadali v dnevni ritem in prostor. Velik bum so bile tudi odlične palačinke, mesne in  zelenjavne, ki so še edina dediščina starega dobrega Ganzl ranča.

Kobarid: Kamp Lazar

Kobariška zgodovinska pot: Brv čez Sočo

Spočiti in zadovoljni, ker smo si privoščili tako dragocen trenutek, ki nam je ponudil dotik iskrenega miru, se odpravimo dalje po naši poti. Iz kampa nadaljujemo desno po poti, kmalu, že čez nekaj metrov, boste opazili, da vas bo pot usmerila do brvi. Prečkajmo jo in uživajmo ob razgledu na Sočo in okoliške hribe, ki se na tem mestu ponosno razkazujejo.

Čeprav je danes brv sodobna, z veliko nosilnostjo, se da predstavljati tisto množico Italijanov, ki so en po en lezli čez brv na drugo stran v avstroogrsko ujetništvo.

Kobariška zgodovinska pot: Brv čez Sočo

Kobariška zgodovinska pot: Pogled z brvi

Kobariška zgodovinska pot: Kozjak

Na drugi strani brega zavijemo levo in po prijazni gozdni poti nadaljujemo pot do slapa Kozjaka. Slikoviti slap ujet v kamniti amfiteater vas bo zagotovo prevzel. Če ste se odločili za izlet v vročih poletnih dneh, potem se boste tukaj odlično osvežili, žuborenje vode pa bo zagotovo preglasilo misli o tegobah zunanjega sveta.

Kobariška zgodovinska pot: Tretja obrambna črta drugič

Ko se vračamo nazaj od slapov Kozjaka, se pot razcepi na levo navzgor do kavern, opazovalnice in mitralješkega gnezda z lepim razgledom na Sočo. Tukaj si lahko ogledamo sistem krožne obrambe in bivališč vojakov ter večinoma zasutih kavern, v katerih so imeli zaklonišča. Pot nas pripelje nazaj na glavno pešpot v bližini brvi. Tokrat bomo nadaljevali pot kar po levem bregu Soče, ki nam bo kar nekaj časa ponujala krasen razgled na soške brzice, tolmune in ostalo okoliško pokrajino. Kmalu nas pot pripelje do ogromnih travnikov, na Zaročišče.

Kobariška zgodovinska pot: Pogled nazaj proti brvi čez Sočo

Kobarid : Zaročišče

Kobariška zgodovinska pot: Pogled iz Zaročišča v smer, iz katere smo pravkar prišli

Kobarid: Na levi strani ograja od kampa Koren, pogled na Krasji vrh

Zagotovo imamo že precej suha usta in potrebni smo okrepčila. Kmalu nam bo jasno, kje se lahko osvežimo. Kamp Koren nas pričaka takoj ob stiku makadam poti z glavno cesto Kobarid – Drežnica. Le ustavimo se na pijači, ne bo nam žal. Kamp Koren ima dolgoletno tradicijo sonaravnega turizma in je kot prvi med slovenskimi kampi prejel naziv Eko marjetica, evropski certifikat za okoljski turizem. V zadnjih letih so kamp obogatili z eko hiškami, ki si jih lahko tisti premožnejši z užitkom in brez slabe vesti privoščijo. Naša družinica je zadela nagrado v eni od fb nagradnih iger in dobili smo vikend paket v eni od teh hišic. Povem vam, da nisem še nikoli tako uživala v kakšnem objektu, kot sem ravno tam.

Naša eko hiška v kampu Koren, Kobarid

Kobariška zgodovinska pot: Napoleonov most v Kobaridu

Po dobri osvežitvi se lahko odpravimo naprej proti Kobaridu. Zopet je potrebno prečkati našo smaragdno zeleno reko, za ta namen je bil na tem mestu postavljen Napoleonov most. Deležni bomo čudovitega razgleda na že tisočkrat omenjeno Sočo, ogromno nesrečo bomo imeli, če ne bomo pod mostom zagledali adrenalinske turiste, ki na različne načine skušajo krotiti svojega pustolovskega duha.

Kobariška zgodovinska pot: Pogled na Napoleonov most

Po strmejši asfaltni cesti nadaljujemo pot proti Kobaridu do Kobariškega muzeja. Če je bila večina poti zgodovinsko obarvana, ga lahko zaključite z ogledom le tega. Jaz sem se na svoji poti vedno izognila tega dela, saj nisem ravno navdušenec preteklosti in njenih grozot. Vojne so zame pravzaprav ene najbolj neumnih potez človeštva in enostavno jih ne razumem, čeprav sem se dolgo trudila, da bi jih. Priklonim pa se vsem žrtvam, ki so se hote ali nehote znašle v tem grozovitem pokolu.

Kobariški muzej

Kobariški muzej so odprli leta 1990. V njem so prikazani dogodki med prvo svetovno vojno in še posebej med 12. soško bitko – prebojem pri Kobaridu.

Predstavljena pa je tudi zgodovina kobariškega konca od prazgodovine do danes, tako da lahko utrdimo »snov«, ko smo si jo nabrali med sprehodom po naši poti.

Tukaj se jaz od vas poslovim. Tisti, ki si želite ta del izpustiti, pojdite z menoj. Odličen prostor za zaključek izleta poznam. Privoščimo si okusno pizzo iz krušne peči, ki nam jo bodo postregli v Pizzeriji Fedrigo. Zraven se prileže hladno laško pivo. Pa dober tek.

Naslednjič ne pozabite na kopalke, saj se bomo odpravili po Nadiži vse do še enega Napoleonovega mostu.