Medgeneracijsko učenje računalništva – misija nemogoče?

Ko sem se sama prvič spoznala z računalnikom – takrat so to bile še velike škatle s črnimi ozadji in fluorescentno zelenimi črkami ali slikami – si ne bi nikoli predstavljala, da bom nekega dne učila svoje starše, kako ravnati z računalnikom, uporabljati programe in surfati na internetu.

Po zaslugi tehnologije mladi naše ‘dinozavrske’ starše gledamo kar malo postrani, ker se razen redkih izjem, ki se službeno veliko ukvarjajo z računalniki, ‘tastari’ običajno motajo med najpreprostejšimi programi in jim celo iskanje receptov prek interneta pomeni uganko. Ali pa, ko je treba uporabljati mobilni telefon s tipkovnico na zaslonu. Ojoj. Celo danes, ko so tržišče preplavili mobilni telefoni na dotik, se oba moja starša držita svojih staromodnih telefonov s tipkovnicami trdno kot klop – po eni strani zato, ker so najnovejši telefoni še vedno (pre)dragi, drugič pa zato, ker sta na svoje telefone navajena, poleg tega pa so mobiji s klasično tipkovnico veliko težje uničjivi kot eden izmed tistih modernih čudežkov, ki veselo bingljajo v žepih ali torbicah najstnikov in najstnic.

Moja pot s tehnologijo

Na tehnologijo sem se morala privaditi precej zgodaj – ker sem gluha, sem tako že od malega nosila slušne aparate, tako da je bilo rokovanje z njimi zame precej samoumevno. Izziv z računalnikom je prišel, ko sva bila nekoč z bratom povabljena k sosedu – takrat sem bila stara okoli 10 let, brat pa 12 – in da sva se zamotila, medtem ko so se ‘tastari’ pogovarjali, sva se ukvarjala s tisto čudno, veliko, brnečo škatlo, na kateri so bile naložene preproste igrice v fluorescentno zelenem sijaju na črnem ozadju. ‘Škatla’ je bila IBM-ov računalnik, za tiste čase eden novejših modelov na tržišču, vendar ko se ga spominjam, je bil v resnici prava predpotopna zverina. Ampak predpotopna zverina, ki naju je uspela zelo dobro zabavati! Kasneje nam je to ‘zverino’ dobri sosed podaril, in od takrat za naju dva z bratom ni bilo več rešitve – namesto igre zunaj sva čepela notri pri računalniku, konstruirala poligone, igrala igrice in nasploh poskušala podreti rekorde, ki sva jih postavljala. Seveda takrat doma še ni bilo ne duha ne sluha o internetu, vendar to ni bilo pomembno. Jaz sem še vedno imela knjige, ko me je igranje igric zdolgočasilo, brat pa se je še naprej ukvarjal z brkljanjem po računalniku. Veliki ‘preboj’ je nato predstavljal tisti dan, ko je bil moj razred povabljen v matično osnovno šolo – takrat sem se šolala še v podružnici – in smo se spoznali z miško, operacijskim sistemom Windows 95 ter programom Paint. Po pravici rečeno, takrat se nikakor nisem mogla navaditi miške – vedno znova sem pogledovala proti miški in nato na ekran, da bi se prepričala, da miška ja gre prav! Ker sem v tistem času veliko risala, sem bila navajena bolj neposrednega stika papir-pisalo, in delo z miško, četudi na začetku zabavno, me je frustriralo, ko sem skušala poustvariti bolj zapletene like.

Nato je bila dolgo časa ‘računalniška suša’, in sem se z računalniki in prvič tudi z internetom, globje spoznala šele v petem razredu osnovne šole. Takrat smo predstavitve še delali ‘na roke’, v obliki plakatov, popestrili pa smo jih s tiskano besedo in besedili, ustvarjenimi v računalniku in nato sprintanimi prek tiskalnika. Medtem sva dobila tudi nov računalnik, ki sva ga  izmenoma uporabljala. Brat je nadgradil brkljanje po računalniku z brkljanjem po njegovi strojni in programski opremi in na veliko eksperimentiral s programi in njihovimi nastavitvami, predvsem v operacijskem sistemu Windows 98 in kasneje Windows XP na stari ‘zverini’, dokler ni  sestavil lastnega. Sama moram priznati, da nisem imela kakšnega velikega interesa za računalnik, dokler ni šlo za igranje igric in uporabo za šolo, in kasneje, ko je internet postal hitrejši, branje pošte in podobno. Ker takrat nisem dobro znala angleščine sem se bila prisiljena precej zanašati nanj, in medtem tudi sama napredovati v razumevanju tega jezika. V tistem času še ni bilo samodejnega prevajanja, kot je na brskalnikih in programih prisotno zdaj, tako da je bilo nujno dobro obvladovanje angleščine. Eden mojih prevajalskih ‘kiksov’ je bil, da ko sem mami razlagala, kaj hotmail pomeni – prevajala sem namreč dobesedno, kot ‘vroča pošta’ (hot=vroč, mail=pošta), si je to ona napačno razlagala, kot da delam kot neke vrste dopisovalka za pornografsko literaturo! Ni pomagalo, da sem bila takrat že v srednji šoli. (Stranska škoda ‘kiksa’ je bil ‘spražen’ računalnik in lekcija, da ni dobro ‘dirati’ strojne opreme, če ne veš, kaj se zgodi kot posledica takega ‘diranja’).

Vir:[catjournal.org],b.d.

Ljubi veliki bratec pa se je tudi naveličal, da sem hodila ponj za vsako malenkost – beri: vsakič, ko je crknil internet ali je kakšen program zmrznil, zato se je nekega lepega oblačnega dne preprosto zaklenil v svojo sobo in ko sem ga milo prosila za pomoč, kateri antivirusni program naj inštaliram in kako, je bil njegov salomonski odgovor: »Vprašaj strička Googla.« Ostala sem brez besed… in to je bil začetek mojega učenja kako poiskati ustrezne programe, jih naložiti, kje dobiti kode zanje, in še in še. Takrat sva oba z bratom – no, večinoma brat – formatirala (brisala) diske vsaj dvakrat do trikrat letno, ker preprosto niso imeli dovolj velike kapacitete za vse podatke, ki sva jih nanje nalagala, ali pa je bilo treba naložiti novo različico operacijskega sistema. Problem s tem pa je, ko zbrišeš ves sistem, zbrišeš tudi vse programe, tako da sem imela potem privilegij – ahem,mučenje! – v obliki iskanja in nalaganja programov, ki sem jih največ potrebovala, prek interneta na računalnik. Takrat je bil večinoma še kabelski internet, in prenosi so bili zelo počasni, tako da je instalacija sistema in pripadajočih programov trajala, če sva imela srečo, pol dneva. Če pa take sreče ni bilo, pa cel dan in še pol naslednjega dne.

Vir:[pithypantsfiles.wordpress.com], b.d.

Ko sva ‘presedlala’ na brezžičen internet, je bilo to za vse v hiši olajšanje. Ena najbolj zoprnih stvari, ki so se lahko zgodile je bila, da so se žice v intenetnem kablu preščipnile ker so bile priprte z vrati, in to ravno takrat, ko si povezavo najbolj potreboval! Ali pa trenutki, ko si pozabil, da je kabel tam in si se za las izognil, da bi računalniška oprema zgrmela na tla.

Skozi srednjo šolo je bila moja ‘učna pot’ pri tehnologiji navezana na uporabo interneta, disket in USB ključev. Za tiste čase je bila misel, da bodo nekoč diski, veliki 1 TB (terabajt) cenovno dostopni tudi navadnim ljudem, več kot fantastična. Največ, kar s(m)o se takrat ubadali, so bili GB (gigabajti), in prazni CD-ji so takrat v trgovinah z računalniško in tehnično opremo dobesedno leteli s polic, da so njihovi novi lastniki nanje lahko naložili filme, programe ali datoteke. V šoli smo se načili dela z Office paketom (Word, Excel, PowerPoint,) in kako narediti osnovno spletno stran ter jo naložiti na internet. Velik plus pa je bil ko mi je predstavil nov, do takrat še večinoma neznan program za brskanje poo internetu – Firefox. Ali ‘lisičko’, kot ji pravimo po domače.

Pozneje se na univerzi delo z računalnikom se ni kaj veliko spremenilo – nekaj novih programov, s katerimi se je delalo za potrebe poklicne/študijske smeri, bližnja srečanja z virusi in vsiljivimi programi ki so malodane spravili računalnik – in pozneje prenosnik – na minimum delovanja in mene na rob obupa, jeze in živčkov. Tako sem se naučila, da internet ni vedno varen kraj, in kaj je potrebno, da zaščitiš računalnik in podatke na njem pred virusi, izgubo in podvojevanjem dokumentov. Dobra stran vse te zmešnjave pa je bila, da sem odkrila programe za predvajanje glasbe in kje na internetu iskati glasbo.

Prejšnje leto sem v uporabo dobila starejši mobitel z zaslonom na dotik, kar je bila spet ena nova izkušnja. Medtem ko sem se zaljubila v skoraj tekoče tipkanje SMS sporočil po tipkovnici z vsemi črkami in številkami – če me je kaj motilo pri standardnih mobitelih, me je to, da si včasih moral za to, da si prišel do ustrezne črke, isto tipko pritisniti dvakrat do trikrat zapored , sem se hkrati seznanila tudi s frustracijo pošiljanja nepopolnih SMS napačnemu prejemniku in kako prenesti slike na računalnik z ‘dinozavrskega’ mobija brez uporabe priloženega kabla, ki pa je, ko sem ga potrebovala, izginil kot kafra.

Starši in računalnik – misija nemogoče?

Ja, pa ja. Misija nemogoče. Vsaj na začetku se je zdelo tako – in zakaj se ne bi, ko sem jima pa morala pomagati celo pri ‘delu’ z njunima mobiteloma. Na začetku ni minil dan, da ne bi spraševala, kako deluje kamera, kje se nastavi ura, kako se napiše SMS ali pošlje slika… In ko sta si to zapomnila, se je zgodilo, da sta kaj od tega pozabila, in smo vso stvar začeli znova. In to ponoviti – v večjem obsegu – ko oba starša učiti ravnanja z računalnikom!? Ne glede na to, da imata olajševalno okoliščino v obliki programov, ki so napisani – ali imajo vsaj prevedene napise – v slovenščini? Oh, neee.

Ljubi bratec bi lahko pomagal. Ključna beseda – bi lahko. Medgeneracijsko učenje  računalništva v naši družini je zato potekalo takole – on  se je lepo zabubil v svojo sobo, mene pa pustil, da se sama samcata soočim z računalniškima gerbiloma, in ju poskušam naučiti vsaj osnove od osnov.

Problem pa je bil, da še sama nisem vedela, kaj so pravzaprav osnove od osnov. Ko se sam učiš dela s programi, sčasoma odkriješ tudi stvari, ki ti poenostavijo delo, bližnjice in podobno, in to poskušaš potem deliti s svojimi ‘učenci’. Vendar ko sem to poskusila, sem pozabila, da moja starša ne poznata niti osnov. Ne moreš razumeti, kako ti bližnjica lahko pomaga ali skrajša delo ali postopek, če ne obvladaš ‘dolge’ proge!

Vir:[pravicna-druzba.si],b.d.

In tako se je vse začelo od… dobro no, od začetka. Osnove interneta, uporabe pošte, brskalnika, nalaganja slik in varnosti na internetu – zadnje predvsem na uporabi programov, ki ščitijo računalnik. Žal tukaj nisem mogla zelo globoko razen opisa, kaj ta in ta program počne za zaščito računalnika, in da sem jima trdno zabičala, da naj teh programov nikoli, ampak res nikoli, niti pod razno, ne izklapljata, ko bosta delala na računalniku.

Presenetljivo je oče hitro osvojil internet, veliko hitreje kot mama. Mamo pa je medtem ‘zastrupil’ internet šah in z njegovo pomočjo se je bolje seznanila z internetom. Kar je zame pomenilo, da sem bila dvakrat ali trikrat zbujena ob nekrščanski uri, ker je zmagala kako težko igro. Potem učenje, kako uporabljati e-mail račun – kako ga narediti, uporabniško ime, geslo, in kje je kaj ter za kaj se uporablja. Ker je mama vzela tudi računalniški tečaj, sem bila vržena v vlogo učitelja računalništva za polovični čas na domu – da sem ji razložila, kako se uporablja USB ključ, nalaganje vsebine na CD, delo s programi in kako naložiti slike z digitalnega fotoaparata na računalnik. Zadnje opravilo je tudi tisto, zaradi katerega jo tudi zdaj kdaj pa kdaj pogledam z dvignjenimi obrvmi, ker se vedno znova zgodi, da pozabi, in ji demonstriram, kako tak postopek gre. Mislim, da si je sam postopek zapisala vsaj trikrat ali štirikrat, vendar še vedno pride pome, me pocuka za rokav in naredi tiste velike pasje očke, češ tokrat pa je res zadnjič, da naj ji pomagam še enkrat. Ali pa, če se ji na internetu kaj ‘zaplete’ sem jaz tista SOS linija, ki naj bi vse uredila, da deluje, kot je treba.

Poučevanje mojih staršev o delovanju računalnika in interneta res ni bilo nekaj, kar bi si mislila, da bom kdaj počela. Nekje v skritem kotičku mojih možganov še vedno mislim, da je to neke vrste narobe svet, ker sem se doslej učila od svojih staršev – kako hoditi, voziti kolo, pomivati posodo, grabiti seno in še mnogo drugih stvari. Tako da je bila izkušnja, ko sem sedela ob njima in jima razlagala osnove računalništva, zame neke vrste nov pogled na svet. Spoznala sem, da je treba mnogo truda, iznajdljivosti in potrpežljivosti, če hočeš posredovati svoje znanje, in da se je treba prilagoditi osebi, ki jo trenutno poučuješ.

Včasih mi ni uspelo. Včasih mi je. Vem, da verjetno ne bom nikoli uspela predati vsega, kar znam o računalnikih, svojih staršem, vendar pa ravno tako tudi vem, da se ne bom nikoli uspela naučiti vsega, kar mi skušajo posredovati. Živim v drugačnem času, kot so živeli moji starši, ko so bili mladi. Pravila in komunikacija se spreminjajo hitreje kot kdajkoli, ravno tako tudi način, kako se kakšno delo opravi. Mogoče je res tako, da se zdi, da ‘mladi’ dandanes kar naprej ‘visimo’ na računalnikih in mobijih. Da drugače komuniciramo kot včasih, in so zato naši odnosi s prijatelji in znanci videti plehki. Da dajemo vtis, da se je naučiti dela z računalnikom mačji kašelj, ker se že otroci v vrtcu igrajo z maminim ali očijevim mobijem.

Vendar to ni res. Za vsako stvar, ki se je je treba naučiti se rabi čas, in nič drugače ni z računalniki. Toda ko sem bila skupaj s starši in ju učila o računalnikih in njihovi uporabi, sem medtem spoznala vsaj košček sveta, ki ga izkusita vsakič, ko me nekaj učita, in koliko je vreden čas, ki sta mi ga podarila, ko sta me učila. Še vedno sta po malem računalniška gerbila, sem pa tudi jaz gerbil v šoli življenja. Če sem zato deležna nekaj več pasjih očk in ponavljajočih se vprašanj, ni problem. Misija nemogoče? Ne. Glavno je, da smo skupaj in da se imamo lepo.

Malo za šalo:

Vir:[csufresno.org.], b.d.