Komunikacija z gluho osebo – kako?

Vsak dan si izmenjujemo informacije, pa naj bo to prek govora, e-pošte, govorice telesa ali pa tudi oblačil ki nam ta dan ‘pašejo’. Tako bi lahko na splošno lahko opisali, kaj je komunikacija. Večinoma je komunikacija gladko tekoča, le tu ali tam je prisoten kakšen nesporazum, pa naj bo to v besedah, njihovem pomenu ali gestah. Zgodi pa se tudi, da je treba komunicirati z osebo, ki je gluha. Ups…. kaj pa zdaj?

Brez panike! Tukaj bom predstavila nekaj smernic, ki jih je pri komunikaciji z gluho osebo dobro upoštevati. Ker sem tudi sama gluha oseba, je ta mali kupček nasvetov ‘preverjen’ 😀

Gluha oseba, komunikacija in ‘kretanje’

Najprej, kdo je gluha oseba? Seveda to ni vsak, ki se vam zadere v obraz, da vas ne sliši. Gluha oha oseba ali na kratko ‘gluhi’, je oseba, ki je izgubila sluh do te mere, da si mora pri poslušanju pomagati s slušnim aparatom, če je gluhota lahka do srednje težka, pri popolni gluhoti pa si pomaga z govorico rok ali ‘kretanjem’. Kretanje je sistem znakov, ki se prenašajo s pomočjo rok. Vsi že po malem kretamo, četudi smo mogoče slišeči – pomignemo nekomu, da pride sem, pokažemo navzgor obrnjen palec, da je situacija v redu, pokažemo, kam je treba kaj nesti ali kam gremo, in podobno. Samo kretanje pa je poseben jezik, ki poleg konkretnih pojmov, kot so stvari – sonce, luna, drevo, hiša, avto – zajema tudi abstraktne – čas, čustva, barve, teksture, imena in podobno.

Komunikacija z gluho osebo je odvisna od tega, kako hudo je prizadet njen sluh, kje se pogovarjata in koliko jo sploh razumete. Ni samo gluhi tisti, ki ima težave v razumevanju, temveč tudi vi kot slišeča oseba. Stereotipna pojava gluhega vključuje ogromno na videz brezveznega mahanja z rokami, visok, vreščeč glas, nepopolno izgovorjavo, grimase obraza ob vsaki manjši malenkosti in seveda nenehna vprašanja o eni in isti zadevi. Zato ni čudno, da se v javnosti slišeči ljudje takih oseb najraje izognejo v velikem loku!

Vir:[hesperian.org], b.d.

Vendar niso vsi gluhi taki – so tudi prikriti gluhi, ki na videz delujejo popolnoma normalno, uporabljajo normalen glas, se smejijo ali namrščijo obrvi brez pretiranega pačenja in govorijo tudi o drugih zadevah, ter ne sprašujejo samo o eni in isti, ker ne razumejo, o čem pravzaprav govorite. Nekateri so oglušeli ko so bili najstniki ali odrasli, in ti imajo praviloma že dobro razvit besedni zaklad, ter se z njimi lahko komunicira popolnoma normalno. So pa tudi primeri, ki so blizu stereotipnemu – ljudje, ki so zgodaj oglušeli, še preden so se naučili poslušati in govoriti. Ti so odvisni od kretanja in ne govorijo veliko – več se nanašajo tudi na obrazno mimiko, od tod tudi grimase, ko skušajo predstaviti svoja občutenja ali poudariti pomembnost neke zadeve.

Osnovna pravila pri komunikaciji z gluho osebo

Tukaj bom predstavila in razložila osnove, ki veljajo pri komuniciranju z gluho osebo, ne glede na to, ali je takna oseba lažje ali težko gluha.

Tiho okolje

Če se le da, naj bo okolica tiha ali vsaj z minimalnimi zvočnimi motnjami. Za gluhega je dovolj težko že da se mora truditi razbirati kaj mu hočete povedati vi, brez da bi se moral mučiti še z ignoriranjem zvokov iz okolice. Slišeči imate namreč zavidljivo sposobnost, da se lahko skoncetrirate na zvoke, ki so za vas pomembni, torej v tem primeru sogovornikov glas v hrupnem kafiču. Toda pri gluhih je ta sposobnost pošteno okrnjena ali pa je sploh ni, ker je tam vaš glas izgubljen v poplavi vseh drugih zvokov ki motijo njegovo koncentracijo. Zato je okolje z minimalnimi zvočnimi motnjami zelo pomembno!

Glejte sogovornika v obraz

Mogoče na prvi pogled banalna zahteva, ker že pravila vljudnosti zahtevajo, da kadarkoli z nekom govorimo, da smo obrnjeni proti njemu in ga gledamo v obraz. Toda za gluhe je to izjemno pomembno, ker se pri zbiranju informacij, ki jih skušate posredovati, ne zanašajo toliko na glas, temveč tudi na branje vaših ustnic. Branje z ustnic ali odgledovanje je opazovanje gibanja ustnic in potem sklepanje, katera beseda je bila uporabljena. Če želite, lahko tudi sami doma preizkusite, kako to gre – ko so poročila na domačem programu, popolnoma utišajte televizijski sprejemnik in poskušajte uganiti, kaj govori napovedovalec. Verjamem, da boste precej presenečeni, kako močno se morate potruditi, da razumete, kaj vaš televizijski ‘sogovornik’ govori! Za gluhega je to vsakdanji opravek, ki terja veliko koncetracije, ki pa mu je močno olajšan, če se sogovornik ne obrača neprenehoma levo ali desno in pri tem žlobudra sto na uro. Lahko govorite s popolnoma normalno hitrostjo, kot govorite s slišečo osebo, vendar je v večini primerov bolje, da malce upočasnite tempo, da bo za gluhega branje z ustnic tako lažje.

Vir:[wordpress.org], b.d.

Svetloba

Se navezuje na prejšnji odstavek. Kot sem rekla, gluhi se veliko navezujemo na branje z ustnic, tako da zatemnjeni prostori, kot je diskoteka, gluhemu ne naredijo nobene usluge, če se hočete takrat z njim pogovarjati. Prostor, kjer poteka pogovor naj bo osvetljen dovolj, da gluhi lahko bere z ustnic. Romantične večerje ob sveči niso prepovedane, poskrbite le, da bo svetlobe dovolj, da bo vaš dragi ali draga, ki je slučajno gluh, lahko bral z vaših ustnic 😀

Brez rok in brkov, prosim

Ena izmed glavnih težav, s katero se srečujem, je, da ljudje včasih pred usta naslonijo roko, ali v primeru moškega spola, imajo brke, ki zakrivajo ustnice. Oboje je nadloga na deveto potenco- spominjam se, da sem v šoli imela za profesorja sociologije ‘brkača’, in je bila vsako uro v razredu mini komedija, ko sem skušala ugotoviti, o čem pravzaprav govori. Bili so dnevi, ko sem po koncu ure šla iz učilnice in si sveto prisegala, da bom naslednjo uro prinesla v razred brivnik in ga prisilila, da si bo obril tiste svoje omiljene ščetine pod nosom, ljubeznivo imenovane brki! Dame, ne glede na to, kako vljudno se vam zdi, da si zakrivate ustnice, ko govorite z gluho osebo, ne. Gospodje, brki, ki zakrivajo ustnice, so dvojni ne.

Tuljenje prepovedano

Veliko ljudi v komunikaciji z gluho osebo naredi napako, ko govorijo izjemno glasno – da, skoraj kričijo nanjo. To ne pomaga. Res je, da je nekaterim babicam in dedkom potrebno, da z njimi govorite glasneje, ker ne slišijo več kot včasih, toda to še ne pomeni, da morate kričati nanje. Ali pa na katerokoli drugo gluho osebo, ki vam po naključju prekriža pot. Izgovor, da ste imeli naval panike in posledično adrenalina, ko ste se srečali s to situacijo, je nesprejemljiv. Gluhi se tudi vsakodnevno srečuje s slišečimi osebami in nima izgovora, da bi paničaril, čeprav je zanj situacija bolj neugodna kot za vas. Zakaj bi torej vi? Govorite glasno, malo bolj počasi, kot da ste se srečali s tujcem, ki po naključju obvlada – vendar ne povsem – vaš materni jezik. Gluhi vam bo hvaležen, okolica pa tudi.

Ena na ena

Praviloma velja, da gluhi ne moremo komunicirati v skupini. So tudi izjeme, toda zdaj ne govorimo o njih. Ko govorite z gluho osebo, to pomeni, da po možnosti ne vpletate zraven druge ali tretje, razen če ni zelo potrebno. Gluhi se ne more prilagajati različnim sogovornikom tako hitro kot vi, da ne omenim medklicev, skakanja v besedo in svetlobno hitro menjav predmetov pogovora – in če so tu tudi premikanje glave ali nerodna razporeditev stolov, tako da gluhi ne more videti vseh sogovornikov v obraz, je socialno pečen. Zato se nikar ne čudite, če bo vaš gluhi prijatelj ali prijateljica, ki je običajno tako zabavna oseba, molčal v vaši klapi kot riba ali pa se vključil na popolnoma neprimernih mestih.

Vir:[chrismadden.org], b.d.

Svinčnik in papir – rešilna konjenica

Ja, dobesedno. To reši tako slišečega kot gluhega pred nesporazumi ustne komunikacije – tako da če ne gre prek govora, gre prek pisanja. Res pa je, da je tak način komunikacije tudi precej zamuden in čuden, če sta dva v kafe baru in si vsake toliko časa podata kos papirja, na katerem pišeta. Vendar vsekakor boljša alternativa kot glasno govorjenje in vreščanje.

Kretanje

Če ste manijak za tuje jezike, je eden izmed bolj zanimivih projektov, ki se ga lahko lotite, ko imate preveč časa in premalo dela, učenje kretanja. Obstajajo knjige (Govorica rok 1 in 2), CD-ji in DVD-ji s tovrstno vsebino, za komunikacijo ‘na terenu’ pa se lahko podate v katerega izmed društev gluhih in naglušnih v vašem kraju. Taka društva organizirajo tudi tečaje, kjer se lahko naučite kretati in si pridobite nove prijatelje. Dodatno je lahko znanje kretanja tudi vir zaslužka – če se izučite za tolmača gluhih in naglušnih ter pridobite licenco, lahko ‘prevajate’ gluhemu, kaj mu skuša uradna oseba povedati. Tolmači so še posebej potrebni pri obiskih pri zdravnikih, odvetnikih, pa tudi v šoli, še posebej na univerzitetni ravni, kjer jih je še vedno premalo, da bi zadostili potrebam. Če pa vam tovrstno delo ne odgovarja, pa se še vedno naučite kretanja, vsaj ne boste v zadregi, če se boste srečali z nekom, ki divje vrti roke in boste le vi vedeli, da skuša nekomu nekaj povedati 😀

Vir:[thatdeafguy.com], b.d.

Komunikacija z gluho osebo ni nikakršen bavbav, kot ste morebiti pričakovali, da je. Tudi gluhi se na začetku počuti nelagodno in ne ve, kaj pričakovati v pogovoru z vami. Gluhi niti ni nikakršna pošast, ki samo čaka, kdaj vas bo pojedla za malico, temveč samo oseba, ki si želi pogovarjati in biti razumljena. Ni pogosto, da bi se srečali z gluho osebo, v kolikor pa se boste, upam, da vam bodo te smernice v pomoč, da bo pogovor v obema v užitek.

Malo za šalo:

Vir:[cartoonstock.com], b.d.