Mala šola

Bila je stara komaj 6 let. Ločitev od stare mame, staršev in doma ji je pustila pečat. Težko ji je bilo oditi v malo šolo, pa vendar tako je, morala se je sprijazniti s tem. Marija je bila tihi deklič, zaprt vase, težko ji je kdo prišel blizu. Le vzgojiteljica Martina je našla pot do nje. Bila je dobrega srca in deklica je to čutila.

Neko jutro so se v šoli vsi vrstniki igrali, le Marija je čepela v najtemnejšem kotu pod mizo in imela oči pokrite s svojimi dlanmi, da je ne bi kdo opazil.

Vzgojiteljica je slutila, da mora biti nekaj hudo narobe z njo. Videti je bilo, da jo je strah ali pa se boji, da bi ji kdo kaj storil? Vse misli so bila le gola ugibanja. Previdno je pristopila k njej in ji rekla:«Marija, ne boj se, otroci ne grizejo. No, pridi se igrat tudi ti!« Nekaj časa je minilo in Mariji radovednost ni dala miru. Tiho kot preplašen zajček je pogledala iz svojega zavetišča in videla, da se vsi igrajo. Nekaj fantov se je ukvarjalo s plastelinom. Punce so skakale z elastiko, nekateri so slikali risbice.

Marija pa je opazila nekaj njej znanega iz doma – štedilnik, kuhalnico, skodelice in krožnike. To ji je bilo poznano, saj je doma kuhala njena stara mama. Vedno je bila v bližini in se nezavedno učila, kaj mama ustvarja.

Vzgojiteljica je bila presrečna. Uspelo je deklico priklicati na svetlobo, a vedela je, da se mora v njeni družini nekaj dogajati,saj so bili ostali otroci popolnoma mirni. Najbolj je Marija sodelovala, kadar je bila dežurna in je bilo treba razdeliti malico. Vedela je, kdaj je na vrsti za nalogo, saj je bilo to vedno, kadar je bil na tabli pripet medvedek. To je bil njen simbol.

Proti koncu leta se je Mariji le uspelo začeti družiti z vrstniki. Priredili so tudi kratko igrico za svoje starše. Vse bi bilo popolnoma v redu, če Marija zopet ne bi v trenutku, ko bi morala odigrati svoj del, ostala v najtemnejšem kotu pod mizo. Izredno zanimivo. Del nje je hotel, da bi bili starši ponosni nanjo, del nje pa se je bal javnega nastopa. Nič drugega ni videla, kot razočaran obraz svoje mamice, zagotovo ni bila ravno ponosna na takšnega nebogljenega piščeta.

»Mami, bala sem se.« je rekla Marija. »Ja,ja.« je skomignila mami z rameni. Kakorkoli že. Na koncu se je vsak lahko posladkal s piškoti. »Mami, jaz bi tudi piškotek,«je zašepetala Marija. »Pojdi ga iskat sama. No, dajmo, nisi več majhna,« jo je bodrila mami. Marija se je končno opogumila in šla po svoj zalogaj, a ostala je praznih rok. Prav nič ni ostalo na krožnikih, le drobtine. Solze so ji prišle na oči, ampak bil je začetek. Začetek premagovanja strahu pred ljudmi. Vedno je bila samo v krogu družine in preskok v malo šolo je bil praktično šok. Iznenada, nekega dne je morala ostati tam. Prepričana je bila, da so jo starši zapustili in dali v posvojitev. Spremljal jo je občutek osamljenosti, zavrženosti, žalosti.

Veselila se je samo trenutka, ko je kdo od staršev prišel ponjo. Takrat je njen obraz zasijal od sreče, saj se je zopet lahko vrnila domov, v okolje ki ji je bilo njej najbolj znano.