Bodeči obiskovalci – ježki
Spet je ta čas v letu, ko je povsod polno ježev. Zvečer na vsakem koraku srečaš kakšnega, saj pospešeno iščejo hrano. Največ teže namreč pridobijo jeseni, ko se pripravljajo na zimsko spanje. Posebej je nanje treba paziti na cesti. Ježki dan prespijo, ko pade mrak, pa se odpravijo iskat hrano. In čeprav je jež gozdna žival, si pogosto najde bivališče tudi v domačem sadovnjaku ali kar na vrtu. Pravzaprav se iz leta v leto manj bojijo ljudi in postajajo na pol domače živali.
Ježek je prišel tudi k nam. Kot za šalo je premagal tiste štiri stopnice na teraso in se pojavil pred vhodnimi vrati. Čeprav je jež majhen žužkojed, tudi na naši terasi najde hrano. V naravi je kobilice, hrošče, ličinke, polže, miške, deževnike, ptiče in celo kače. Pri nas si postreže kar iz mačjih posodic. Teknejo mu tako mačje konzerve kot briketi, popije pa tudi veliko vode. Namesto jagod in sadja iz narave, dobi za priboljšek kakšno rozino.
Prvi dan se je ježek še malo bal in se tu in tam potegnil v svoje bodice, drugi dan ga človeška bližina ni več motila. Po nekaj dneh ni bil več sam, ampak je pripeljal svojo ženko. Naslednji večer pa je bila na terasi že cela družinica. Kaže, da se počutijo prav domače. Jedo iz mačjih posod, uganjajo razne vragolije, včasih tudi malo zadremajo. V ta namen so začasno dobili cunje, da ne spijo na mrzli podlagi. Ker so jih pridno uporabljali, so kmalu dobili prav zanje izdelano leseno hiško, obdelano s stekleno volno in nastlano s senom ali slamo. Priznam, da smo jih kar veseli, saj vsak nima ježa za domačo žival. Glede hrane so precej nezahtevne domače živali. Pazimo le, da so posodice z mačjo hrano in vodo vedno polne.
Čez dan ježkov ni na spregled, proti večeru pa se prebudijo in terasa oživi. Najprej se seveda lotijo hrane. Nič jih ne moti, če pridem čisto blizu, tudi fotografiranje jih ne vznemiri. Povohajo mi prst, da se prepričajo, da sem prava, to je pa tudi vse. Očitno so po dnevnem spanju sestradani, saj se dobesedno bašejo. Mlaskajo pa tako, kot bi jedel vsaj kak pes. Siti se nato zelo na kratko pustijo vzet na roke. Potem terasa postane igrišče. Tekajo, se lovijo, plezajo čez čevlje in vse drugo kar jim pride na pot.
Čeprav jih z veseljem opazujem pri njihovih vragolijah, le-te postanejo moteče v poznih nočnih urah. Ježki so namreč dejavni vso noč. Nemalokrat me tako zbudi prevračanje kovinske posodice za mačjo hrano, rolerja ali česa tretjega, kar se je igrivemu ježku znašlo na poti. Pa tudi snažni niso. Terasa je polna njihovih nič kaj majhnih kakcev. Za njimi je treba veliko več čistiti kot za mačkami. Tako je čiščenje tal na terasi postalo jutranja rutina. Zahvaljujoč ježkom, tla naše terase podnevi še nikoli niso bila tako čista … in ponoči nikoli tako umazana.
Čeprav ježki jedo pri nas in se pustijo pobožati (ko »položijo« bodice, prav nič ne bodejo), so le napol naše domače živali. Nikoli jih ne bomo ograjevali ali kako drugače omejevali njihove svobode. Pa ne zato, ker je lovljenje in lastnina ježev kaznivo dejanje, temveč zato, ker jim privoščimo življenje v naravnem okolju. Upam, da znajo dovolj paziti nase, da se bodo vsak večer vrnili v polnem številu. Jež ni brez razloga zavarovana živalska vrsta, saj nanj preži veliko nevarnosti. A naši so še vsi in medtem ko to pišem, s tekom mlatijo mačjo hrano.
