Kdo smo, da sodimo

Včeraj sem bila na pogrebu moje sošolke iz osnove šole in hkrati tudi moje sosede. Novico sem zvedela preko spletnih medijev, najprej, da je izginila, potem čez nekaj dni pa tudi nesrečno in hkrati najbolj tragično vest, ki nikakor ni mogla do mojega srca, kaj šele, da bi jo lahko sprejela v možganih.

Toda včeraj na pogrebu je bilo toliko ljudi, prav vsak izmed nas je čutil tisto njeno toplino, se spominjal tistega njenega nasmeha in njenega nalezljivega optimizma. Ja, bila je in bo vedno del nas, nas, ki smo skupaj odraščali, se igrali in uživali brezskrbno otroštvo in tudi mladost. Po licih mi je spolzela solza, ko so brali govor, bila je solza, saj si globoko v srcu nikoli nisem predstavljala, da bom tako kmalu izgubila sošolko, osebo, ki je s svojim nastopom pred teboj osvetlila prostor, bila polna življenjske energije, bila je mami dvema malima sončkoma. In bila je hči, sestra, soseda in prijateljica.

Tu pa se zadeve niti ne končajo, lahko bi rekli, da se začnejo.  Imela je ogromno imaginarnih prijateljev, ki so vedeli, kaj se dogaja doma, pa tega niso povedali naprej, ki so si zatiskali oči pred resnico in so glavo raje tiščali v pesek. Na žalost je bilo to zanjo prepozno, Verjamem, da je iskala pomoč, vendar vsi dobro vemo, kakšni smo Slovenci. Raje v družbi sedimo z nekom, ki je vesel, nasmejan, kot pa da nam nekdo zamori dan, kajne?

Priznam, po koncu osnovne šole so se najine poti razšle, morda bi bilo drugače, če se ne bi, če sama ne bi šla živeti drugam in sem šele pred dobrim letom prišla živet v domači kraj, tja, kjer se to ne dogaja. Tja, kjer se človek počuti varno, sprejeto, tja, kjer so vrata tvojega domačega doma vedno odprta. Pa vendar pri njej ni bilo tako, žalostna berem sedaj, kaj vse naj bi se ji dogajalo tako doma kot tam, kjer je sedaj živela. Nikogar ne obsojam, ker nimam pravice, ker je vse, kar bi rada, da pokojna pazi na svoja dva sončka od zgoraj, naj ju objame vsako noč in jima pove, četudi ni fizično prisotna, da sta njena največja zakladka.

Sigurno pa bosta največ trpela njuna otroka. V prvi vrsti zaradi tega, ker ne bo mamice, ko bo velik fant pripeljal domov prvo dekle, deklica pa, ko se bo veselila svoje valete, ne bo jo takrat ko bosta imela svoje otroke …

Imajo pa tudi starši posebno poglavje, nikoli in nikdar ne bodo si oprostili, da so preživeli svoje otroke, predvsem mati je izredno krhka oseba in videti njo zlomljeno para srce. In vse bi dala, da bi jo videla nasmejano, tako kot sem jo v osnovni šoli, ko sta bili z mojo materjo na govorilnih urah. Toda čas se ne ustavi, čas teče naprej za vse enako, vendar bolečina ostaja, resda z leti manjša, pa vendar nikoli ne zbledi popolnoma, pa kljub vsemu jo bosta njena vnuka spominjala nanjo, na malo nagajivo deklico, ki je bila središče vsega, pa naj bo sredi šolskega igrišča, doma na travniku ali pa med prijatelji, vendar tistimi pravimi, kjer se bo vsaj eden resnično postavil zanjo in ne bo vprašal, zakaj, vendar, jo bo sprejel z odprtimi rokami.

Pogrešam te,

N.