Mili Potokar: Kako se je Mili nehala rada voziti z avtomobilom

Zgodba o depresivki in paničarki srednjih let z navidezno srečnim otroštvom

1. poglavje – Kako se je Mili nehala rada voziti z avtomobilom

16. svečan 2009

Mili Potokar je v rosnih poznih tridesetih letih, (ne prav srečno) že deset let poročena in petnajst let v zvezi z dolgoletno brezposelnim in od rojstva tečnim možem, ima dva lepa in bistra a ne preveč odporna otroka, tako da ima ta teden vnetje ušes eden, naslednji teden pa drugi. Je nadpovprečno izobražena in inteligentna Slovenka, rada bere Sobotno prilogo in National geographic, za Lady in Ono in Jano ji ni preveč mar, si pa vzame svojih pet minut na dan, da na spletu predela rumeni tisk. Tako je na tekočem tudi z Zdravljico Damjana Murka a bi tega ne priznala, četudi bi ji grozili s tem, da jo mora poslušati do konca. Ima odlično in dobro plačano (a v določenih obdobjih resda preveč stresno) službo, v katero rada hodi in zaradi katere mora tudi na službene poti, ki pa trajajo po največ dve do tri noči. Otroka takrat vedno prespita pri njenih starših, da se lahko mož ponoči pred naslednjim napornim dnem brezdelja v miru naspi. Ker je zaradi nesoglasij doma večino dni zelo napeta in ji dom po napornem dnevu ne nudi mirnega zavetja, temveč jo pred povratkom domov zaradi moževega nerganja vsak dan posebej stiska pri srcu, razmišlja, da bi si samotne noči na službenih potovanjih ozaljšala s krepkim in vzdržljivim ljubimcem, vendar pa ne ve, kje naj ga najde. Morda bi ji znala svetovati kakšna izmed bolj tozadevno izkušenih kolegic, s katerimi rada poklepeta v čajni kuhinji in sočno obere vrhovne šefe, ki so v tem obdobju zaradi prihajajoče racionalizacije še posebej grdogledi. Že celo življenje se bori z nekaj odvečnimi kilogrami, zaradi katerih se večino dni sama sebi zdi kot kotaleča se gmota. Vendar pa naslednji dan obleče zdravilno kratko krilo, saj ve, da s svojimi dolgimi nogami pritegne marsikateri moški pogled in je zatorej takoj boljše volje. Ne samo zato je žalostna, da je sodelavec, ki je vedno rad pohvalil njeno (po njegovem mnenju) sloko postavo, nekaj let kasneje umrl v letalski nesreči. Rada nosi tiste ravno prav oprijete sive hlače s črtami in se večkrat spomni nanj.

Tega dne se je Mili s štajerskega konca odpeljala z avtomobilom proti prestolnici na pomemben sestanek. Po dolgem času je zjutraj spila kavo, ker je bila slabo spala. Prijateljica ji je pred nekaj dnevi na domači demonstraciji vsilila nakup nekega prehranskega dopolnila s Q10 nekega znanstveno podprtega ameriškega proizvajalca, tako da je za vsak slučaj s kavo vred použila še tega, ker da menda ta koencim lepo poživi utrujeno dušo in telo in antioksidacijsko deluje na gube, posebej tiste izrazne in najbolj globoke na čelu in med obrvema.

Pri Celju se je priključila na avtocesto, bila je precej hladna zima, naletaval je sneg, pomešan z dežjem, cestišče je bilo mokro. Vedno je rada vozila, tudi tisti dan je bilo tako. Pred seboj je malo pred počivališčem Lukovica zagledala poln tovornjak za prevoz avtomobilov, se v vzvratnem ogledalu prepričala, da na prehitevalnem pasu za njo ni nikogar, vključila levi smernik, pogledala čez levo ramo in zapeljala na prehitevalni pas. Še naprej je naletaval sneg. Po radio je Lady Gaga prepevala Can’t read my, can’t read my, no he can’t read my poker face. Ko je bila na polovici, tik ob ogromnih kolesih tovornjaka, je vključila brisalce potem pa … Vroče! Odpri okno! Slabo mi je, ne morem dihati … Kaj se dogaja? Srce mi razbija, megli se mi pred očmi, ne morem dihati, odpri okno! Vrti se mi, umrla bom … Tovornjak imam na desni, za mano avtomobil, ne morem ustaviti, 130 vozim. Crkni, radio! Kaj je to? Kap! Konec je, tu bom umrla. Ne morem dihati …

Naslednjič v 2. poglavju – Kako je Mili izvedela, kaj je panična motnja