Utrinki na knjigo “Kljub vsemu rečem življenju DA” (Viktor Frankl)

Že pri branju prvih strani sem se spraševala ali bi moj oče bil primeren za delo v taborišču kot »kapo«. Takšni ljudje so prazni, brez čustev, otopeli. Ali se mogoče sovražijo, mogoče sovražijo koga drugega ali se le borijo za svoje življenje? Ne vem, kako bi sama delovala v taki ali podobni situaciji, prav tako ne vem ali bi za svoje preživetje jedla meso ali bi raje  izbrala smrt. Ne vem ali sem plemenita ali nisem. Nikoli, ne reci nikoli. Ljudje smo v abstraktnih pogojih (situacijah) sposobni sami sebe presenetiti in se igrati najbolj umazane igre. Če se vprašam ali bi se ukvarjala s prostitucijo? BI, da nahranim svoje otroke. Če se vprašam ali bi ubijala? BI, da rešim svoje otroke. Če se vprašam ali bi rešila bolno, okuženo mucko? NE, ker se lahko okužijo še druge moje štiri. Sem zato slab človek. Sem surova? Sem izmeček? Pa vendar bi bila s strani mnogih obsojana, zavržena, hudobna, surova, žival…

Zmrazi me, če se poskušam vživeti v ljudi, ki so trpeli tam v zaporu, trpeli tako zelo, da so raje umrli ob pritisku v žico. Kakšno trpljenje so morali doživljati, da tega niso zdržali in so raje v mukah šli v smrt.

Telesna bolečina, ki jo povzročajo udarci, pri nas odraslih jetnikih, kakor tudi pri otrocih, ki jih veliko pretepajo, ni bistvena; duševna bolečina, reči hočem: ogorčenje zaradi krivice  je tisto, kar v tem trenutku boli. Oh, kako se strinjam s tem, saj poznam to bolečino. Pretepanje sem v glavnem prenašala brez solza in posebne drame (saj je peklo, peklo ko h….), bolečina v prsih pa je bila neznosna še nekaj dni in vse te dni nisem mogla očeta niti pogledati. Danes na podoben način bolijo nasilne, obtožb polne, besede. Res pa je, da mi je posmeh bil prihranjen. Barabe grde. Če si »normalen«, ne moreš tega početi.

Telesna bolečina, duševna bolečina, lakota, bolezni……preživetje. Koliko zmore človeško telo. Veliko, zelo veliko, niti sanja se nam ne. Vse ti vzamejo, še tisto zadnje, dostojno smrt. In v tem trenutku se vprašam, kaj človeku, ki počne vse te hudobije, privoščim? Enako, še huje, če je sploh še lahko huje, najhujše muke in neizmerno trpljenje…. In kaj sem s tem naredila? Nič boljša nisem od njih, če jim želim vse to. Zdaj jim želim vse to, naslednji trenutek pa lahko vse to počnem. Sem boljša? NE. Ista sem kot oni, če jim želim vse to nazaj. Želim pa jim, da vse te muke in vso trpljenje, ki so ga povzročali drugim, podoživljajo na svoji zadnji poti. Vso duševno bolečino in vso fizično trpljenje. To pa le naj podoživijo. Le tako bodo uvideli svoje delo, le tako se bodo lahko pokesali in le tako si bodo dali možnost nekoč in nekje odplačati svoj dolg.

»Kdor ve, zakaj živi, lahko prenaša skoraj vsakršen kako.«  »Sploh vem, zakaj živim?« Sem se spraševala naslednjih nekaj dni. Otroci so odrasli in so se odselili. Tudi odgovora na to, zakaj se izobražujem, nekaj naslednjih dni nisem našla. M se za najin odnos ne trudi. Kaj v življenju me sploh veseli? Uspeh. Kakšen uspeh? Uspeh nasploh, uspeh, kjerkoli. Misel na to, da mi je kot materi spodletelo, me občasno, ko vidim, kak način življenja si je izbrala moja hči, navda s slabo vestjo, da sem kot mati odpovedala, da nisem naredila pri vzgoji svojih hčera vsega, da me ni bilo, ko sta me potrebovali, da se nisem najbolje znašla v vlogi matere, ko sta odraščali. M bi rekel, saj si jih imela rada in si jim dala vse, kar si lahko in si znala. Vendar samo materinska ljubezen ni dovolj. Ta jih ni nahranila in oblekla. Seveda sem jih vzgajala, tako kot sem tisti trenutek znala, vendar bi jih danes drugače. Torej moje poslanstvo še ni končano. Še vedno jim lahko dam del sebe, del, ki ga potrebujeta na svoji poti in ta del bom izpolnila po svojih najboljši močeh. Vrednote, kot je družina, v otroštvu nisem pridobila, mi je pa zato danes bolj jasno, kaj pomeni družina. Ne živimo več skupaj, očeta nista videli leta. Kljub vsemu bom mati, mati do moje smrti in to vlogo bom izpolnjevala do konca svoje poti. Uspela bom kot mati.

Zakaj se izobražujem? Zato, da bom nekaj veljala. Da bom POSTALA. Da dobim svojo vrednost in uspem. Da pokažem svojim staršem, da SEM, da dobim neko veljavo v prostoru, ker v otroštvu tega nisem dobila. Spoznala sem v teh dneh, da si kljub vsemu po tiho še vedno želim, da bi bili starši ponosni name. Želim se tega osvoboditi.

Kaj pa najin odnos z M? Prišla sem do zaključka, da je najin odnos ta trenutek najbolj pomemben in da sem našla smisel v tem, da naredim vse, da najin odnos uspe. Seveda se tega šele učim in spoznavam, kako zelo sem v preteklosti v najini vezi delovala napačno. Bala sem se navezati na M, v bojazni, da mi ne bi bilo prehudo, če bi me zapustil. Oba delujeva napačno v najini vezi in to sem ta trenutek sposobna popraviti. Znam nama bolj prisluhniti in se mu približati, bolj empatična sem v najinem odnosu, čeprav mi je občasno to naporno in bi se najraje umaknila, kadar dobim občutek, da me ne razume. Tudi sam se mi počasi, zelo počasi, odpira. Torej je bilo seme posejano, sedaj počakamo še, da sadovi obrodijo in dozorijo.

Nikoli se nisem v življenju spraševala, kaj je bistvo življenja in že takrat, ko sem brala knjigo Psi od Eros-a, mi je postalo jasno, da moram sprejeti šolo življenja, kot pravi Eros. Prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje, kot pravi Frankl. Ob branju te knjige sem dobila le še potrditev tega, kar sem verjela. Naučila sem se, da moraš nekomu služiti, brez pričakovanja povračila, to sem se naučila že na moji duhovni poti, ki sem ji prakticirala pred leti, vmes pa sem se izgubila in postala zelo egocentrična. Na ta način sem se poskušala zavarovati pred bolečino, ki bi mi jo lahko prizadejali drugi, čeprav se zavedam, da je vse odvisno od tega, kako sama odreagiram na reakcije drugih in nekako sem se na ta način poskusila izogniti odgovornostim, ki bi jih neprijetni dogodki ali situacije prinesle v moje življenje. Torej nisem delovala v celoti, v skladu s svojimi zmožnostmi.

In kot pravi Frankl, je ljubezen edini način, da dojamemo drugo človeško bitje v najglobljem jedru njegove osebnosti. Lahko razumem o čem govori, čeprav take ljubezni v posvetnem življenju še nisem čutila. Morda sedaj, v določenih trenutkih, samo za hip, ko začutiš, da je življenje lepo in dejansko ne glede na to, kako sem živela do danes, se tudi nikoli nisem pritoževala čez življenje ali usodo, kot sem pred leti to imenovala, zakaj sem morala v določenih trenutkih tako trpeti. Govorim o duševnih bolečinah.

Sprejela bom vse, kar mi življenje ponuja in poskusila z danim čim bolj odgovorno in premišljeno ravnati. Naj bodo to stvari, ki so mojemu umu ljube in prijazne ali stvari, ki mojemu umu niso všeč. Sprejela bom vse, ne glede na to, kako bo moj Ego odreagiral. To sem jaz in skozi to zorim, rastem. Učim se prisluhniti sebi in drugim in upam, da mi bo uspelo pred svojo užaljenosti priti do točke, da pred tem razumem in slišim druge.

Nekako se mi je v življenju pogosto zgodilo, da sem nagonsko prepoznala možnost, ki mi jo je ponujalo življenje, in da sem si znala ustvariti priložnost sama, kadar sem bila prepričana, da ne morem več naprej. Iskala sem na različne načine: z branjem knjig, člankov, s pogovori, prakticiranjem duhovnosti, obiskovanjem delavnic … Pač z vsem, kar mi je v tistem trenutku bilo blizu, oziroma je bilo všeč mojemu umu. Izbrala sem tisto, kar mi je najbolj ustrezalo in se mi ni zdelo nasilno ali nerazumljivo in svoje odločitve sem tudi uresničila. Nisem imela tisoč načrtov, kako bom zadano izpeljala, ampak sem se odločila za eno pot. Lahko rečem, da se vedno zanašam na lastno intuicijo in zaradi tega verjamem, da se M zdi ta pot, program, moje merilo, moj način izbora, ki pa njemu ni ljub in mu ni blizu, saj se ni pripravljen predramiti in za naju narediti nekaj več, nekaj, kar bi lahko bilo veličastno.

Prepričana se, da mi bo prihodnost prinesla samo dobre stvari in ne pričakujem slabih, četudi se tisti trenutek tako zdi, saj sem prepričana, da se vse stvari v življenju zgodijo z razlogom. Zavedam se, da če se česa bojimo, se tudi nezavedno ravnamo v skladu s svojim prepričanjem in izbiramo odločitve, ki nas pripeljejo do pričakovanega rezultata. Seveda ne trdim, da vedno delujem v skladu z opisanim in kadar se zgodi, da me je resnično strah ali da dvomim v kako stvar, se namerno odločim, da ne bom razmišljala o tem. Iščem vse možne načine, da se tisti trenutek ne ukvarjam z negativnostjo ali črnogledostjo, pa če je potrebno odtipkati številko in po telefonu klepetati neumnosti.

Ne glede na to, kaj se mi v življenju dogaja, vztrajam kljub navideznemu porazu in ne pustim, da mi napake zbijejo moralo. Imam pozitiven odnos do ljudi, čeprav sem ugotovila, da mi v vezi z M to ni uspevalo najbolje. Pogosto sem bila v težavah, saj sem od drugih pričakovala enak odziv ter ga običajno tudi dobila, čeprav ravno od najbližjih ne tudi, oziroma sem bila v odnosu do njih preobčutljiva. Pričakovala sem, da mi morajo neprestano (predvsem M) izkazovati naklonjenost in ljubezen, sploh, če so me »prizadeli«. Danes se zavedam, da pričakovati enako nazaj, ni smiselno.

In kot mi je danes prijateljica po telefonu rekla, da iz slabega vedno potegnem najboljše in da me ničesar ne podre, oziroma, naj prevedem v svoj jezik, imam zmožnost, da iz udarca usode izbrskam srečno okoliščino. Ne pritožujem se v nedogled, ampak poskušam v vsaki stvari videti darilo, ki me pelje do višjega, lepšega, boljšega.

A ni to uspeh? Ali ni uspeh brez duševnih posledic preživeti tako travmatično otroštvo in se nikoli ne spraševati, zakaj se ti je to dogajalo?